GledalKaja

  Ja, vem, muzeji in galerije so spet zaprti. Ampak, veste kaj? Zdaj je odlična priložnost, da na spletu pobrskate za vsemi razstavami, ki so sicer na ogled, in se odločite, da ob prvi priložnosti pa res greste v galerijo. Morda se boste odločili za ogled slik Fortunata Berganta.  Po odmevni razstavi, ki je k nam prišla iz Prage ( >KLIK za povezavo!< ), so se v Narodni galeriji osredotočili na umetnika, ki prihaja iz naših krajev. Ob tristoletnici rojstva Fortunata Berganta (1721 – 1769) so namreč pripravili razstavo, kjer je predstavljenih nekje štirideset mojstrovih umetnin. Berganta postavljamo ob bok mojstrom Valentinu Metzingerju, Francu Jelovšku in Antonu Cebeju, ki so tako kot on delovali v obdobju baroka. Ob besedi barok verjetno najprej pomislimo na bogate ornamente, morda malce nabuhle osebe in nabožno ikonografijo, a ob pogledu na Bergantova dela kaj kmalu ugotovimo, da ne ustrezajo nujno tem našim predsodkom. Na njegovih slikah ne bomo opazili tovrstnega pre...

  Fra Filippo Lippi (1406 – 1469) je bil uspešen slikar, ki je združeval elemente tako realističnega kot t. i.  lepega sloga. Poglejmo, s čim se je še zapisal v zgodovino! Lippu Lippiju, kot so ga tudi imenovali, so že zgodaj umrli starši in prepuščen je bil v tetino varstvo, ki pa ni imela denarja, da bi lahko zanj skrbela, zato ga je pustila pred vrati firenškega karmeličanskega samostana. Tam je res tudi odraščal in pričel z izobraževanjem, s šestnajstimi leti pa je, kot je bilo takrat običajno za zapuščene otroke, vstopil v red. Giorgio Vasari je v svoji biografiji o pomembnih italijanskih slikarjih zapisal, da si je Lippi želel postati res kvaliteten slikar po tem, ko je pri delu videl mojstra Masaccia (1401 -  1428)  (Masacciu se bomo posvetili v enem prihodnjih prispevkov). Pri svojem slikarskem poklicu je imel močno podporo svojega reda. Kljub temu da je bil redovnik ( fra je krajše za frater, brat), pa je živel ničkaj pobožno življenje. Menda je bil zelo ži...

  V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani lahko na stalni postavitvi najdemo morda najbolj znano delo Marine Abramović (roj. 1946), imenovano Ritem 0. Abramović je ena najpomembnejših umetnic, ki se ukvarjajo z  body artom. Body art je oznaka, s katero označujemo sodobne umetniške prakse, ki delujejo iz telesa, torej umetnost nastaja na telesu ali pa s pomočjo telesa (telo kot izrazno sredstvo). Oznake navadno ne prevajamo, torej da bi rekli recimo »telesna umetnost,« tako kot tudi besede performans ne (mimogrede, o tem, kaj je performans sem že pisala. Povezavo do prispevka lahko najdete čisto na koncu). Še danes kontroverzen performans Ritem 0  je Marina Abramović izvedla leta 1974 v neki italijanski galeriji. Obiskovalce je v prostoru pričakala umetnica, poleg nje pa je bilo na mizo položenih 72 predmetov. To so bili različni predmeti kot denimo med, olivno olje, perje, vrtnica, šminka, skalpel, bič, škarje, nož in nabita pištola. Performans je trajal šest ...

  Zadnje delo, ki ga je naslikal veliki Leonardo da Vinci (1452 - 1519), nosi naslov Sveti Janez Krstnik. Tradicionalno je bil Janez Krstnik vedno upodobljen kot starejši moški in skoraj vedno asketskega videza, Leonardo pa ga naslika mladega in nežnega, androginega. Zatorej ni čudno, da se je ob njej porodilo veliko homoerotičnih teorij. Leonardo da Vinci, Sveti Janez Krstnik , 1513–1516, Louvre. Vir: angleška Wikipedija Slika je pravzaprav hudo nenavadna, prav nič se ne zdi nabožna. Ker je figura potopljena v senco, se naša pozornost takoj osredotoči na njegov izraz, ki je res nenavaden. Zdi se namreč, kot da ena polovica obraza gleda v nas, druga pa v nebo (nebesa). Nekateri umetnostni zgodovinarji so to opisali kot sekvenčnost, kot sličice pri filmu: v enem hipu torej gleda v nas, v drugem pa že v nebesa. Z levico si pritiska na prsi križ, z desnico pa kaže gor in kot da nam želi povedati to, kar je kasneje sledilo s Kristusom: »Jaz, Janez Krstnik, sem pot, odrešenje,« ven...

  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...

  Leta 1514 je renesančni mojster Rafael dokončal fresko Galatejino zmagoslavje. Pisec dela Življenja najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov Giorgio Vasari (1511 - 1574) je zapisal, da je Rafael figuro Galateje naredil kot ideal lepote. Ko naj bi velikega mojstra vprašali, kje je vendarle našel to idelano žensko, je rekel, da je uporabil podobo, ki jo je pač imel v mislih.   Rafael, Galatejino zmagoslavje , 1514, freska. Freska se nahaja v vili Farnesini v Rimu. Kot vemo, so umetnostna dela vedno podvržena različnim interpretacijam. Ena izmed interpretacij tako pravi, da je kot modelka za Galatejo služila znamenita kurtizana Imperija. Vemo, da je bil naročnik poslikave sienski bankir in skrbnik papeževih finančnih zadev Agostino Chigi, eden najpomembnejših mož tistega časa, ki pa je bil tudi ljubimec kurtizane Imperije.  Rafael je s freskami, katerih del je Galatejino zmagoslavje , okrasil ložo Chigijeve družinske hiše, imenovane Villa Farnesina. Ta je loci...

  Frančišek Smerdu (1908−1964) je eden tistih naših kiparjev, ki je zadnje čase kar nekako spregledan, čeprav je s svojimi deli pomembno zaznamoval slovenski javni prostor. Prebivalci Kranja gotovo poznate njegov  Spomenik Francetu Prešernu na Glavnem trgu, Ljubljančani pa poznamo njegov Spomenik Ivanu Cankarju na Rožniku in precej novo postavljen kip boginje Ekvorne na Gallusovem nabrežju.  V Narodni galeriji ga na stalni postavitvi zastopa manjša plastika, poimenovana Drobne sanje, z dnem 23. 1. 2021 pa se je v spodnjih galerijskih prostorih odprla občasna razstava s Smerdujevimi osnutki za kiparska dela. Ker je njegov opus raznolik, se bomo tokrat osredotočili na malo plastiko, ki je tudi njegovo najzanimivejše delo.  Kot rečeno v uvodu, se bomo danes osredotočili na intimno plastiko malih formatov, monumentalne javne spomenike pa bomo pustili za kdaj drugič. Omenjena razstava v Narodni galeriji nam na ogled daje nekaj več kot 30 kipov v glini in mavcu. Kaj s...

Enainsedemdeset let mineva od smrt Alme M. Karlin (1889 - 1950), Celjanke, ki je med 1919 in 1927 prepotovala svet. Potovala je nepretrgoma in se v teh osmih letih ni niti enkrat vrnila domov. Ker je bila izredno iznajdljiva in ker je govorila vsaj devet jezikov, se je na poti preživljala sama, z lastnim delom. Na poti je prevajala, poučevala jezike, delala je kot tajnica, kot sodna tolmačka, delala v fotografskem ateljeju, ves čas pa je pisala članke in zgodbe – stvari, ki jih je doživljala in izvedela na svojem svetovnem popotovanju. Kot ključno literaturo je treba omeniti potopisa Samotno potovanje in Doživeti svet. Alma M. Karlin je na Tajvan, takratno Formozo, prišla leta 1923. Tam jo je pričakal prijatelj nekega njenega učenca iz Tokija, gospod I. kot ga je imenovala. V omenjenem delu Samotno potovanje ga pravzaprav nikoli ne poimenuje s celim imenom. To ni bilo nič nenavadnega, saj v svojih potopisnih delih le redko poimenuje s celotnim imenom osebe, ki jih je spoznala. Povedal...