Leta 1514 je renesančni mojster Rafael dokončal fresko Galatejino zmagoslavje. Pisec dela Življenja najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov Giorgio Vasari (1511 - 1574) je zapisal, da je Rafael figuro Galateje naredil kot ideal lepote. Ko naj bi velikega mojstra vprašali, kje je vendarle našel to idelano žensko, je rekel, da je uporabil podobo, ki jo je pač imel v mislih.
Kot vemo, so umetnostna dela vedno podvržena različnim interpretacijam. Ena izmed interpretacij tako pravi, da je kot modelka za Galatejo služila znamenita kurtizana Imperija. Vemo, da je bil naročnik poslikave sienski bankir in skrbnik papeževih finančnih zadev Agostino Chigi, eden najpomembnejših mož tistega časa, ki pa je bil tudi ljubimec kurtizane Imperije.
Rafael je s
freskami, katerih del je Galatejino zmagoslavje, okrasil ložo Chigijeve družinske
hiše, imenovane Villa Farnesina. Ta je locirana zunaj Rima in je kot nekakšna
podeželska vila, a zaradi pomembnosti naročnika prikazana kot mestna palača
(tudi glavno pročelje spominja na mestno palačo). Kot je bilo v navadi, so
družine, ki so imele takšne vile v lasti, čas v njih preživljale predvsem poleti, ko je
bilo v Rimu prevroče. Loža, katere stene so okrašene z dekorativnimi in
prizori, ki niso moralizirajoči, je bila namenjena prijetnemu preživljanju prostega
časa (skozi odprta okna je prihajala hladna sapica z bližnje reke).
Vendar Rafael ni bil edini mojster, ki je
delal freske v omenjeni vili, saj so ob njem delali tudi Sebastiano del Piombo, Giulio
Romano in Il Sodoma, a Galateja je najbolj zaslovela. Ohranila se je anekdota, da je naš slikar Sebastianu del Piombo, ki je naredil fresko Kiklopa Polifema, namenoma malo ponagajal
in za svojo poslikavo izbral drugačne proporce. Freski naj bi se motivno sicer povezovali,
vendar pa je jasno razvidno, da Polifem nekako ne spada zraven.
Kakšna je Galatejina zgodba?
Galateja je bila morska nimfa, ki se
je zaljubila v mladeniča Acisa, ki je živel na Siciliji. Acisa je zaradi
ljubosumja ubil Kiklop Polifem, sin Pozejdona, boga morja. Galateja je kri svojega
ljubljenega spremenila v reko, ki še danes teče v bližini Etne. Obstaja pa tudi
druga, malo bolj romantična, varianta
mita: Polifem je nad oba ljubimca poslal čredo konj, katerih kopita so tako
močno tolkla po tleh, da je morje vzvalovalo in so se tresla tla. Galateja in
Acis sta se vrgla v morje in se spremenila v ribi. Da se v morju ne bi
izgubila, sta se povezala z dolgim modrim trakom. Bogovi so videli njuno močno
ljubezen in se ju usmilili: spremenili so ju v zvezdi na nebu – v ozvezdje
ribi. A prizor na Rafaelovi freski ne prikazuje tega. Renesančni mojster se je raje osredotočil na nagrado, ki je bila podeljena Galateji ob
koncu njenega življenja: pričakala naj bi jo apoteoza, ob tem pa jo, kot vidimo, spremljajo njeni
božanski prijatelji.
Vrnimo se h kurtizani Imperiji, ki smo jo omenjali na začetku. Ta naj ne bi bila samo Chigijeva ljubimka, pač pa menda tudi Rafaelova. Bila je znamenita lepotica, ki si je lahko sama izbirala ljubimce. Chigi je poskrbel za to, da je živela razkošno in ji priskrbel celo dve bivališči: palačo je imela v Rimu, podeželsko vilo pa zunaj mesta. Umrla je tragične smrti, saj naj bi se zastrupila. Legenda pravi, da naj bi naredila samomor, ker je bila nesrečno zaljubljena v enega svojih bogatih ljubimcev. Agostino Chigi ji je, ne glede na to, da je bila kurtizana, priredil pogreb z državniškimi častmi, kar je bilo izredno nenavadno. Morda je freska nastala v spomin nanjo, morda pa gre za uganko, ki je ne bomo nikoli razrešili.
Rafael, Galatejino zmagoslavje (detajl), 1514, freska.
O Rafaelu sem že pisala:
Komentarji