Enainsedemdeset let mineva od smrt Alme M. Karlin (1889 - 1950), Celjanke, ki je med 1919 in 1927 prepotovala svet. Potovala je nepretrgoma in se v teh osmih letih ni niti enkrat vrnila domov. Ker je bila izredno iznajdljiva in ker je govorila vsaj devet jezikov, se je na poti preživljala sama, z lastnim delom. Na poti je prevajala, poučevala jezike, delala je kot tajnica, kot sodna tolmačka, delala v fotografskem ateljeju, ves čas pa je pisala članke in zgodbe – stvari, ki jih je doživljala in izvedela na svojem svetovnem popotovanju. Kot ključno literaturo je treba omeniti potopisa Samotno potovanje in Doživeti svet.
Alma M. Karlin je na Tajvan, takratno Formozo, prišla leta 1923. Tam jo je pričakal prijatelj nekega njenega učenca iz Tokija, gospod I. kot ga je imenovala. V omenjenem delu Samotno potovanje ga pravzaprav nikoli ne poimenuje s celim imenom. To ni bilo nič nenavadnega, saj v svojih potopisnih delih le redko poimenuje s celotnim imenom osebe, ki jih je spoznala. Povedala je, da jih je na tak način želela zaščititi. Alma piše, da jo je na Tajvanu skupaj z gospodom I. pričakala tudi policija. Pa ne zaradi nje. Mož je bil namreč politični aktivist: osvobajal je gejše, na ulicah je imel govore in na sploh koval načrte za srečnejši svet, v katerem bi vladala enakopravnost. Zaradi njegovih akcij so se vsak dan vrstile hišne preiskave. Almi je na svojem domu, poimenovanem Hiša ljudi, omogočil tudi zaposlitev: poučevala je tamkajšnje otroke, ki jim starši niso mogli omogočiti osnovne izobrazbe.
 |
| Alma v kimonu, ki ga je kupila na Japonskem. Imela je izredno slabo samopodobo, a se je vseeno velikokrat dala fotografirati, največkrat prav s predmeti, ki jih je prinesla s potovanja. |
Velikokrat je poskrbel za to, da sta skupaj odšla na teren. V njegovi družbi je zelo uživala: razlagal ji je navade domačinov, veliko je pisala in slikala. »V pravljični deželi, kjer je bilo vse sončno, sem naletela na princa iz pravljice,« je zapisala. Tu ji je šlo tako dobro, da je nameravala na Tajvanu ostati več mesecev. Ne moremo z gotovostjo vedeti, kakšna je bila narava njunega odnosa, in tudi, če ji je gospod I. sploh vračal čustva. Čisto jasno pa nam je, da je Alma zaradi intenzivnosti lastnih čustev dobesedno pobegnila z otoka. Ko je odhajala, je, po lastnih besedah, potočila več veder solz. »Pustiti sem morala vse za seboj in zbežati. […] Morala sem – ne glede na to, kaj mi je namenila prihodnost – usmeriti pogled naprej. Morala sem živeti med Evropejci in sprejeti odločitev. In on tudi. Čez sedem mesecev moški pozabi deset žensk, ne le ene. S tem sem se tolažila.« Na dan njenega odhoda je gospod I. menda zbolel, a jo je kljub temu odpeljal na železniško postajo.
V svojem potopisu je Alma opisala, kako jo je gospod I. nekoč peljal na ozemlje Tajalov, lovcev na človeške glave. Takratna Formoza je bila pod japonsko nadoblastjo, Tajali pa so bili med najbolj nevarnimi staroselskimi skupinami. Japonci so njihove običaje poskušali izkoreniniti. Ena izmed takšnih tradicij je bilo plenjenje človeških glav. Vsakdo izmed moških v svojem življenju moral upleniti vsaj eno glavo. Te so potem spravili v posebna svetišča, kjer so jim vlivali alkoholne pijače v usta, plesali in peli. Alma se je pohecala, da jo je mikalo, da bi tudi svojo glavo pustila tam, potem ko je videla, kako lepo skrbijo zanje. V preteklosti so bili Tajali prepoznavni po tetovažah na obrazu, ki so jih ločevale od drugih plemen. Njeno pozornost pa so predvsem pritegnile tetovaže na ženskih obrazih, dekletom so namreč obraz tetovirali, ko so dobile prvo menstruacijo. »Te temnomodre proge na rjavem obrazu z ostrimi, raziskujočimi, kakor oglje črnimi očmi jih sicer ne polepšajo niti ne dajejo vtisa dobrodušnosti, so pa slikovite in nenavadne.« Moški brez tetovaže je bil strahopetec, saj je to pomenilo, da ni uplenil nobene glave.
| |
*** |
Komentarji