Jackson Pollock in njegov action painting (1. del)
Legenda pravi, da je ameriškemu slikarju Jacksonu
Pollocku (1912-1956) med slikanjem po nesreči padla packa barve s čopiča na tla
in prav to naj bi ga navdihnilo, da je začel raziskovati vlogo naključja pri umetniškem
procesu.
Resnično, če kaj, lahko
sliko, ki je narejena v slogu action painting, imenujemo končni izdelek nekega procesa.
V poznih 40. letih
prejšnjega stoletja je slikarjev radikalen pristop revolucionariziral prihodnost
sodobne umetnosti: pomembna je ugotovitev, da je proces sam prav tako pomemben kot
umetnina, končni izdelek. Njegov odmik od štafelajnega slikarstva in
konvencionalnosti je bil osvobajajoč signal za sodobnike in
naslednike.
Kako
je Pollock ustvarjal? Neraztegnjeno surovo platno, ki ga je mogoče osvojiti z
vseh strani, je najpogosteje postavil na tla, nato pa nanj v linearnih linijah metal
in kapljal barvo.
"Moja slika ne stoji na stojalu. Neraztegnjeno platno najraje pritrdim na
steno ali pa na tla. Potrebujem trdno podlago. Na tleh mi je boljše. Počutim se bližje, bolj kot del slike, saj
lahko hodim okoli nje, delam z vseh štirih strani in sem dobesedno v sliki. Od
običajnega slikarstva se odmikam tudi z uporabo slikarskih orodij kot so
stojalo, palete, čopiči itd. Raje imam palice, gladilke, nože in kapljajočo tekočo
barvo ali težko impasto z dodatkom peska, razbitega stekla ali drugih
materialov. Ko slikam, se ne zavedam, kaj počnem. Šele po določenem obdobju
"spoznavanja" vidim, kaj sem počel. Ne bojim se sprememb, uničenja
podobe ipd., saj ima slika svoje življenje. Poskušam pustiti, da se to izrazi. Zmešnjava
nastane kadar izgubim stik s sliko. Sicer pa gre za čisto harmonijo, za
daj-dam, in slika izpade dobra," je povedal. Nanj sta vplivala nadrealizem in dadaizem, jungovska
analiza, mehiški murali in navaške slike v pesku.
Delo je torej nastalo brez direktnega stika s platnom, proces sam je spominjal na nekakšen ples v transu. Akcija je bila popolnoma spontana (gib roke in zapestja), slikarske kretnje, poteze čopiča, vržena barva, brizganje, madeži, spodrsljaji in kapljanje. Slikar je včasih pustil, da je barva kapljala na platno kadar je plesal ali celo stal na platnu. Včasih je pustil, da barva pada sama, s čimer je pustil nezavednemu delu psihe, da se uveljavi in izrazi. Vse to je zelo težko pojasniti ali interpretirati, ker gre za domnevno nezavedno manifestacijo akta čistega ustvarjanja. Vse našteto je popeljalo proces sam preko vseh poznanih meja in odprlo vrata sodobni umetnosti (slikanje zaradi slikanja samega).
Jackson Pollock na delu. Delal je s celim telesom, poudarek na gestah!
A
Jack the Dripper, kot so ga imenovali, ni dolgo časa takole slikal. Njegov drip period je obstajal le med letoma 1947
in 1950.
Pollockovo
delo je vedno razdvajalo kritike. Teoretik
in kritik Harold Rosenberg je v njegovem delu videl preobrazbo slikarstva v eksistencialno dramo,
kjer tisto, "kar naj bi šlo na
platno, ne bi bila slika, ampak dogodek".
Prav tako je vlekel vzporednico s puščanjem sledi (barve) na platnu in odtisom,
ki ga človek pusti v življenju. Platno kot svet, packe barve kot dejanja. Spet drugi vidijo v njegovem slikanju le
packanje, puščanju barve na podlagi brez kakršnegakoli cilja in smisla.
Da lahko razumemo to novost in jo ovrednotimo, moramo poznati prostor in čas. Več o
tem pa o prihodnjem članku.
Komentarji