34. grafični bienale Ljubljana

34. grafični bienale Ljubljana bo na ogled še do 21. novembra 2021. Tako kot je v navadi že nekaj let, tudi letošnji bienale pravzaprav ni posvečen grafiki, temveč so izpostavljene sodobne umetniške prakse.

Letošnja rdeča nit je Iskra Delta. To izjemno uspešno slovensko-jugoslovansko računalniško podjetje je nekoč sodelovalo tudi s Kitajsko. Izdelovalo je osebne računalnike (njihov računalnik Triglav poznate kot računalnik Vedi iz filma Poletje v školjki 1). Konec osemdesetih let so podjetje razkosali in oddelek za razvoj razpustili. Kaj se je torej zgodilo s podjetjem, zakaj je doživelo tak hiter konec, v katero smer bi se lahko razvijalo, ali bi lahko Slovenci danes konkurirali Američanom in Kitajcem…, vsa ta in druga vprašanja so prepuščena umetnikom. V mislih torej ni toliko preteklost podjetja, temveč prihodnost ali bolje, neke variante prihodnosti, ki jih umetniki interpretirajo po svoje. Seveda pa v projektih lahko najdemo tudi odzive na pandemijo, ki nas je vse zaznamovala (občutki osamljenosti in negotovosti), kritiko tehnologije in bombardiranja z informacijami in podobami na vsakem koraku, opomine na okoljsko problematiko in še marsikaj drugega.

Udeležencev na bienalu je več kot 50, njihova dela so razstavljena na več lokacijah. Za glavni lokaciji, t. i. sedeža (headquarters), je kuratorka Tjaša Pogačar določila Tivolski grad in Švicarijo, ostale lokacije bienala najdemo v pritličju stolpnice TR3, galeriji v podhodu Ajdovščina, Mali galeriji na Slovenski cesti (tu je bila razstava na ogled le do 10. 10. 2021) in Galeriji ZVKDS, kjer je predstavljen projekt zmagovalca prejšnjega bienala Hamje Ahsana.

Naredila sem izbor del s kratkimi opisi, ki po mojem mnenju najbolj izstopajo. Imejmo v mislih, da nam sodobna umetnost ne nudi odgovorov, temveč nas spodbuja k preizpraševanju, raziskovanju in kritičnem razmišljanju.

Do kam lahko gre človeštvo? Je cilj (vrhunec) na vidiku in kaj sploh se skriva onkraj njega? Kaj pa, če gremo rikverc? Morda v nevretenčarske oblike morskih pošasti, ki ždijo v skrivnostnih globinah pozabljenega morja? Kaj se takrat zgodi z vsem našim znanjem? Videoinštalacija Globokomorski iskalnik umetnice Joey Holder zelo doživeto raziskuje to varianto prihodnosti. Delo najdete v temni kleti Švicarije.

Joey Holder, Globokomorski iskalnik, 2021, videoinštalacija (klik!)

Lawrence Lek je v pritličju Tivolskega gradu za obiskovalca pripravil prostor sprostitve, prostor, kjer vladajo prijetni občutki. Cona nepenthes (nepenthes se v grški mitologiji pojavlja kot zdravilo, ki ozdravi žalost) pomeni možnost pozabiti na stvari, ki nas morijo. Zvočni ambient, ki deluje tako na vidnem kot slušnem polju (morda tudi na tipnem, če se dotaknemo kulise, narejene iz papirja), nas očara s svojo preprostostjo in odpelje v prihodnost, kjer vlada umetna inteligenca.

Lawrence Lek, AIDOL, 2019, računalniško animiran celovečerni film, 83 minut (klik!) ter Nepenthe Zone, 2021, inštalacija z video- in zvočnim okoljem (klik!)

Najmlajša udeleženka na bienalu Slovenka Liara T’Soni je raziskovala »napake v sistemu«. Kako doživljate podatek, da Iskra Delta v resnici sploh ni propadla, temveč je ves čas obstajala, da pa je delovala podtalno in skrivaj razvijala projekte, s katerimi se človeštvo morda ne bi strinjalo? Kaj če bi se ta druga dimenzija pričela kazati v naši dimenziji? Da bi se pojavile razpoke v naši resničnosti in bi resničnost Iskre Delte pričela siliti v naš svet? Takšne »portale« je moč najti na Tivolskem gradu. 

Liara T’Soni, HQ_DECAY_PH1, 2021, tisk na PVC folijo.

https://34.bienale.si/sl/projekti/liara-tsoni/

 V Galeriji TR3 postanemo, ko vklopimo naše slušalke v inštalacijo Protektorame,  soudeleženi pri t. i. lecture performance (gre za osebno zgodbo, ki je hkrati meditacija, in se meša z new agem in našo nekritično uporabo tehnologije). Hipnotični glas čarovnice Protektorame, ki je ena od bitij, ki jih gosti umetnik JP Raether, nas uvede v svojo skrivnost, katere del postanemo tudi mi. Morda tu omenim še čarovniški pripomoček, namreč palico, s katero se lahko sprehodimo po razstavnem prostoru in preko nje (spet z uporabo naših slušalk) poslušamo skrivno besedilo.

PROTEKTORAMA (aLifveForms, fed and cared for by JP Raether), Protekto.x.x 5.5.5.1 Precipitation, 2017, inštalacija. (na fotografiji je del inštalacije)

Srbska umetnica Aleksandra Domanović, ki pogosto vzame neko že znano delo in ga postavi v nov kontekst, je izhajala iz realizacije prve funkcionalne proteze, občutljive na dotik, imenovane »beograjska roka.« Roko je iznašel jugoslovanski znanstvenik v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kar pa nas skupaj s podjetjem Iskra Delta opominja na uspeh znanosti in tehnologije Jugoslavije v preteklosti, prav tako pa odpira vprašanje, kako daleč bi znanost pod pravimi pogoji lahko prišla. Na Tivolskem gradu se predstavlja s štirimi modeli rok, ena izmed njih drži cigareto med prsti. Žensko roko s cigareto povezujemo z emancipacijo in enakovrednostjo z moškim spolom. Kakšen je naš odnos do znanstvenic? Kakšen je naš odnos do žensk nasploh? (Ima ženska recimo moč, da sama odloča o svojem življenju in o svojem telesu?)

 

Aleksandra Domanović, Little sister II in Torches of freedom, 2013–2014, inštalacija.

https://34.bienale.si/sl/projekti/aleksandra-domanovic/

Omenim naj še vsestransko umetnico Kuklo, ki je sodelovala v bienalski projektni skupini, 19. 11. pa bodo na sedežu Švicarija ob zaključku bienala predvajani njeni čudoviti videospoti. Se že veselimo!

Bienale bo na ogled le še tri tedne, zato pohitite.

 *

Dopisano dne 22. 11. 2021: v petek, 19. 11. 2021 je bil razglašen zmagovalec 34. grafičnega bienala: JP Raether s svojim projektom Protekto.x.x 5.5.5.1 Precipitation. 

*

Prispevek je objavljen v krajši in spremenjeni obliki v novembrski številki Kraljev ulice.