Ivan Zajec (retrospektivna razstava v Narodni galeriji)

V Narodni galeriji se je v začetku oktobra odprla razstava del Ivana Zajca, slovenskega kiparja (1869-1952). Zajec je bil sodobnik naših impresionistov in pogosto so skupaj razstavljali pod imenom Sava.

Ivan Zajec je bil rojen leta 1869 v Ljubljani. Kiparstvo je študiral in delal na Dunaju in v Parizu. Ko se je za krajši čas ustavil v Münchnu, je tam spoznal Antona Ažbeta, ki je ravno v tem času odpiral svojo zasebno risarsko in slikarsko šolo. Tam je verjetno spoznal tudi Riharda Jakopiča, ki je Zajca kasneje povabil v umetniško društvo Sava.

Ivan Zajec je res ogromno delal, a saj je moral, da je preživel. Trud se mu je dobro obrestoval. Ko je leta 1899 sodeloval na natečaju za postavitev Prešernovega spomenika v Ljubljani, so izbrali prav njegov projekt. Čez 6 let je kip skupaj s sporno muzo in Fabianijevim podstavkom končno na ogled vsem.

Briljantni Hinko Smrekar je naredil karikaturo slovenskih likovnih umetnikov. Zajec je predstavljen kot pek, ki je pekel (beri: štancal kot po tekočem traku) svoje plastike. Spodaj je napis VSAK DAN TRIKRAT SVEŽE PECIVO!

Ivan Zajec jih je moral kar dobro slišati od konservativnih Ljubljančanov, ki so se najbolj obregnili ob golo muzo nad Prešernom. Kmalu po slavnostni otvoritvi je po Ljubljani začelo krožiti geslo "Muza, kje je tvoja bluza?" Tudi klerikom je šlo v nos, da je nagica tako blizu stolne cerkve, menda se jo je zelo dobro videlo iz škofijskega dvorca. Kritike so kiparja tako prizadele, da tudi kasneje ni hotel nič govoriti o tem svojem delu.

V katalogu, ki spremlja razstavo, je kustosinja Mateja Breščak zapisala, kdo je bilo dekle, ki je poziralo za muzo. Šlo naj bi za prijateljico Ferda Vesela Olimpio Pozzatti, ki je bila Benečanka, a se je po spletu nesrečnih okoliščin znašla na Dunaju, kjer je morala pomagati preživljati mamo in mlajšega brata. Imela naj bi velike črne oči in črne lase, v času, ko je pozirala Zajcu, je imela 20 let.

Ivan Zajec je bil prvi slovenski kipar, ki je uspešno razstavljal v pariškem Salonu, in šele tretji Slovenec, ki mu to uspe (prvi je bil Jurij Šubic s sliko Pred lovom, druga pa Ivana Kobilca, ki tam razstavlja kar trikrat (!)).

Ivan Zajec, Kozakove sanje, bron, 1906. S to plastiko se je Zajec uspešno predstavil v Salonu.

Zajec je v Salonu razstavljal tudi naslednje leto in sicer kar dve deli: Mlado bretonsko kmetico in Deklico, patinirani mavec, 1907-1908 (glej zgoraj).

Zajec je obvladal različne materiale: od kamna in brona do gline in mavca, prav tako pa je obravnaval različne motive: od mitoloških in religioznih motivov, portretov in upodobitev živali ter otrok do aktov in žanra. Zvest je ostajal tudi alegorijam. Delal je tako nagrobno kot cerkveno, arhitekturno in javno plastiko. Bil je torej res prilagodljiv in vešč vsega možnega.

Prestrašeni satir, bron, 1894. Ko je delo razstavil na specialki dunajske akademije, je zanj prejel kar precejšnjo nagrado. Leta 1900 ga je razstavil na I. slovenski umetniški razstavi. Eno njegovih najboljših del in definitivno moje najljubše delo na razstavi (no, poleg Tržačanke)!