Quentin Massys: Grda vojvodinja

Kako je ta nenavadna slika dobila tako grd naslov? Lewis Carroll je v knjigi Alicine dogodivščine v čudežni deželi oživil lik vojvodinje. Takole je podal opis: "Alice se ni rada držala blizu nje: prvič, ker je bila vojvodinja zelo grda; in drugič, ker je bila ravno prav visoka, da je brado naslonila na Alicino ramo, in to je bila neprijetno ostra brada." John Tenniel, ki je naredil ilustracije, je navdih za vojvodinjo menda našel v Massysovi sliki, ki je od takrat naprej poznana pod naslovom "Grda vojvodinja."

Quentin Massys, Stara gospa (Grda vojvodinja), olje na platnu, ok. 1513.

Pravega pomena slike do današnjega dne nismo razvozlali. So pa strokovnjaki našli kar nekaj interpretacij in iztočnic za premišljevanje. Tako nekateri vlečejo vzporednico z Leonardovimi grotesknimi glavami. Leonardo do upodobljencev nima vzvišenega pristopa, temveč ga iskreno zanimajo ljudje zanimivih, drugačnih obrazov, in njihov karakter. Se pa med njegovimi študijami najde tudi tale:

Leonardo da Vinci, Groteskna glava, rdeča kreda na papirju, ok. 1513.

Do danes se strokovnjaki sprašujejo, kaj je bilo prej, Leonardova "grda vojvodinja" ali Massysova stara gospa. Predhodna risba pod Massysovo sliko kaže, da je bil Flamec prvi – Leonardu je morda poslal skico. A vedno znova se bo našel nekdo, ki bo dejal, da je bila najprej Leonardova risba.

Massys je portretiral tudi slavnega Erazma Rotterdamskega, ki je napisal Hvalnico norosti. V njej piše o ženskah, ki "še vedno igrajo kokete", "se ne morejo odtrgati od svojega ogledala" in "se ne obotavljajo pokazati svojih zoprnih uvelih prsi." Morda pa gre za neko idejo ženske, za alegorijo ali pa za satiro?

Takšen steznik in naglavno okrasje, kot ju nosi dama, sta v času nastanka slike že zdavnaj iz mode. Gre za burgundsko modo, priljubljeno med letoma 1400 in 1500. Do 1513 je ta stil že iz mode. Njena obleka s tesno zavezanim steznikom na sprednjem delu in dvignjenimi prsmi je neprimerna za to obdobje. Danes se motiv lahko interpretira kot satiro na našo kulturo, obsedeno z materialnim, kjer se cilja na starejše oziroma tiste, ki so obsedeni z ohranjanjem mladostnega videza.

Hkrati razmišljamo o razmerju med notranjo in zunanjo lepoto: ženska je izvrstno oblečena, ima nakit in cvetlico. A njen videz v resnici ni lep. Predstavljala naj bi mladost, a njen groteskni videz to onemogoča.

Nakit nakazuje bogat stan in razkošje.

Rdečo cvetlico so takrat razumeli kot znak zaroke, a cvetek je zaprt. Ali dama neuspešno išče moža?

Morda pa ima dama kakšno bolezen? Pagetova (izgovorjava: pêdžitova) bolezen kosti ali deformirajoči osteitis je kronična bolezen okostja, pri kateri kosti nenormalno rastejo, se povečajo in zmehčajo. Poimenovana je po Jamesu Pagetu, britanskem kirurgu, ki je omenjeno bolezen prvi opisal leta 1877. Zaradi prekomerne razgradnje kostnine kosti postanejo krhke, kar povzroča bolečine v kosteh, artritis, deformacije kosti in zlome. Nekateri sliko razumejo kot prikaz invalidnosti ter hkrati odziv ljudi 16. stoletja nanjo. Spet drugi jo razumejo kot sočutni prikaz invalidnosti. Slikar jo je navsezadnje naslikal res natančno. Skozi mnoge detajle je očitno, da je sliki namenil veliko pozornosti.

Prav zaradi toliko namenjene pozornosti interpretirajo nekateri motiv kot portert. Ta naj bi odražal odziv/prehod od prejšnjega razumevanja invalidnosti (prikazane izključno kot nekaj nenormalnega) do sodobnejšega razumevanja (posamezniki, ki so del vsakdanjega življenja in počnejo vsakdanje stvari). Kot nesrečna obolela se dama ne zdi več norec z rdečim cvetom, ki nikoli ne bo vzcvetel, temveč je prej žrtev nesrečnih okoliščin. In če gre res za portret, nas seveda zanima, kdo upodobljenka je. Morda bi lahko šlo za tirolsko grofico Margareto (1318-1369), ki je bila trmasta in odločna in je menda vsakemu brez olepševanja povedala kar mu je šlo, zato je njeni podaniki (moški) seveda niso imeli preveč v čislih in so jo označili za res odurno žensko.

Morda pa se komu med vami zdi, da gleda portret moškega, oblečenega v žensko? Quentina Massysa so zanimali karnevali, kjer so se moški oblačili v ženska oblačila in so jih tudi posnemali. V tem času v severni Evropi zelo popularen festivalski ples moresca, kjer je moški prevzel vlogo dekleta.

Kakorkoli že, naša slika je le polovica diptiha, zato je ne smemo interpretirati samo zase.

Portret starca, olje na platnu, 1517, Muzej Jacquemart-André, Pariz. Leta 2008 sta sliki ponovno viseli skupaj.

Sliki sta bili na neki točki ločeni in sta zašli v zasebne zbirke. Leta 1920 se je "Grda vojvodinja" pojavila na dražbi v New Yorku in 27 let kasneje jo je lastnica zapustila Narodni galeriji v Londonu, kjer je na ogled še danes.

Komentarji

Oseba Anonimni sporoča …

Kakšna fantastična slika! Sploh ne morem dojet, da gre za žensko in ne moškega!

25. januar 2024 ob 21:28

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...

KLIKNI ZA VEČ >>

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...

KLIKNI ZA VEČ >>

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...

KLIKNI ZA VEČ >>

Leonardova Zadnja večerja

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...

KLIKNI ZA VEČ >>

Loščika in ilustracije

Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...

KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca in pariški Salon

V enem prvih prispevkov smo govorili o Kobilčini sliki Poletje . Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat. Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih zna...

KLIKNI ZA VEČ >>

Razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v Narodni galeriji

Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še. [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...

KLIKNI ZA VEČ >>

Nismo poslednji! Dachauska izkušnja Zorana Mušiča

Letos mineva 75 let odkar so Američani osvobodili ujetnike taborišča Dachau. Med njimi je bil Slovenec Zoran Mušič, ki je tam preživel kar šest mesecev. Spada med naše najpomembnejše slikarje in je s svojimi cikli Konjičkov, kraških in dalmatinskih motivov zaslovel tudi širše. Najbolj znan pa je morda prav njegov cikel slik Nismo poslednji . Mušič je v taborišču delal kot strugar v tovarni orožja. Umetniško znanje diplomiranega slikarja so hitro prepoznali nemški stražarji, ki jih je Mušič portretiral, po fotografijah pa je naredil tudi portrete njihovih deklet in žena. Po njegovem pričevanju naj bi ga za dobro opravljeno delo kdaj pa kdaj nagradili s piščančjim bedrom. Mušič ni bil edini tak primer, čigar nadarjenost so prepoznali stražarji: izpričano je, da so naročali risbe in slike pri slikarju in profesorju Aldu Carpi, ki je bil deportiranec v Gusnu. Naročali so družinske portrete in italijanske krajine, ki jih je slikal po spominu. Carpi je esesovcem želel naslikati taborišč...

KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca: Poletje

Slika Poletje je gotovo ena najlepših in najpomembnejših slik v slovenski zgodovini. Visi v Narodni galeriji in je glavni izmed razlogov, zakaj Slovenci najraje obiščemo prav Ravnikarjev del galerije, kjer so razstavljena dela 19. in 20. stoletja. Ljubljančanka Ivana Kobilca je bila svetovljanka, a med kraji, ki jih je imela najraje, je bila gorenjska vas Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic (tudi Škofič) je bila doma z Britofa pri Podbrezjah in slikarka se je z veseljem vračala sem tudi med večletnim bivanjem v tujini. Leta 1889 je prav v tem kraju pričela slikati sliko Poletje , dokončala pa jo je naslednje leto. Ivana Kobilca, Poletje , 1889-1890, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije Kot je znano, si je pri delu pomagala s fotografijo. Ni pa bila edina, ki je to počela: slikarji so si v tem času pomagali s fotografijo, ki je pričela nadomeščati skice. Naredila je kar nekaj fotografij in vidimo lahko, da se v marsičem razlikujejo od končne slike: zdi se, da je iz...

KLIKNI ZA VEČ >>

Najlepša Rafaelova Madona

Vse od konca 18. stoletja sliko spremljajo nenavadna doživetja. Veliko tistih, ki so si sliko ogledali, je doživelo nekakšne religiozne ekstaze, podobne Stendhalovemu sindromu. To je pomembno zaznamovalo tudi nemško romantiko v 19. stoletju. Rafael, Sikstinska Madona, 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mojstrov v Dresdnu. Nemci so si v zadnjih desetletjih 18. stoletja delo razlagali kot Rafaelovo vizijo: odprla so se nebesa in prikazala se mu je Marija. Najprej nas prevzame podoba Marije, ki v naročju drži Dete. Njen obraz je sicer mil, vendar pa nam njen izraz odkriva nekaj neopisljivega. Jezuščkov izraz je odmev njenega izraza. Več strokovnjakov se je v preteklosti trudilo razvozlati ta pomen, vendar še nismo dobili nekega končnega odgovora. Morda gre za grozo ob spoznanju, kakšno trpljenje čaka Jezusa, ko bo odrasel. Rafael, Sikstinska Madona (detajl), 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mo...

KLIKNI ZA VEČ >>

GledalKaja

Preišči ta spletni dnevnik