Prebujanje lepote II (Razstava v Narodni galeriji)
Prof. Paul Crowther in njegova žena slikarka Mojca Oblak sta zagreta zbiratelja del iz angleškega 19. stoletja, to je časa kraljice Viktorije. Leta 2022 sta Narodni galeriji prepustila 185 del iz svoje zbirke in zdaj so ta dela na ogled na razstavi, ki so jo poimenovali Prebujanje lepote II (prvi del razstave se je zgodil leta 2014).
Razstavo so poskusili predstaviti po sklopih, najbolj zanimivi pa so morda sklopi, ki predstavljajo dve skupini umetnikov: Kliko in Bratovščino prerafaelitov, ter del razstave, ki je namenjen predstavitvi žensk, ki so ustvarjale v tistem času in prostoru.
Klika je bila skupina umetnikov, ki so se med letoma 1830 in 1840 redno dobivali v gostilniškem ambientu, tekmovali in sodelovali, en drugemu postavljali izzive ter debatirali o umetnosti in vlogi le-te v družbi. Med bolj znanimi člani te skupine so bili William Powell Frith, Augustus Egg in Richard Dadd. Dela slednjega bodo letos predstavili na veliki razstavi na Kraljevi umetniški akademiji v Londonu. Kraljeva akademija je bila marsikateremu umetniku in umetnici v 19. stoletju velik trn v peti, saj je zahtevala določen slogovni izraz, s katerim pa se ni strinjal vsak. Ko je bila akademija v 18. stoletju ustanovljena, si verjetno niso predstavljali, da se bo še 100 let kasneje upošteval umetniški credo Sira Joshue Reynoldsa, ki je med drugim trdno verjel, da je narava sicer čudovita, a slikarjeva poteza jo lahko na platnu naredi še lepšo, še bolj čarobno. Po domače: verjel je v photoshop. Skupina Klika je v svojem izrazu želela pokazati navdušenost nad detajli – in to na najbolj naturalističen način možen. V motiviki prevladuje žanr, ki je črpal iz literature in vsakdanjega življenja.
Zanimiva in posebej tragična je življenjska zgodba člana Klike Richarda Dadda. Dadd je bil eden bolj talentiranih slikarjev svojega časa, ki pa je večino življenja preživel v umobolnici po tem, ko je umoril svojega očeta. Na potovanju po Egiptu je namreč začel slišati glasove, ki so mu govorili, da je Ozirisov sin in da je oseba, ki nastopa kot njegov oče, v resnici hudič. Zgornja slika je del večjega naročila Lorda Foleyja, ki je s slikarskimi deli želel okrasiti svojo novo palačo. Daddu je pustil popolnoma proste roke pri izbiri motiva. Odločil se je za Byronovega Manfreda.
K sreči je 19. stoletje ponudilo briljanti um Johna Ruskina, ki je verjetno gotove revščine rešil marsikaterega umetnika. John Ruskin je bil profesor umetnostne zgodovine na Oxfordu, o b s e d e n z gotsko umetnostjo. Ko je potoval v Italijo in Francijo, je prišel nazaj s počečkanimi zvezki, v katere je filigransko natančno narisal vse detajle gotske arhitekture. Verjel je, da mora umetnost vzgajati, da ne sme obstajati sama zase, sicer to v družbo zanese dekadenco. Vsebina nad slogom, lepo prosim. Ko je John Ruskin spregovoril, so ga poslušali! Ko je John Ruskin spregovoril, so njegovo mnenje (večinoma) upoštevali! Pa čeprav je bila celotna skupnost lahko proti določenemu umetniku. To je na lastni koži izkusil tudi član prerafaelitov John Everrett Millais (avtor Ofelije, ja, THE Ofelije), ko je leta 1850 razstavil svojo sliko Kristus v hiši svojih staršev. Slika je eden prvih približkov naturalizmu, v katerega je bratovščina verjela: vidimo umazano delavnico, polno ostružkov in delovnega orodja. V delavnici je 6 ljudi, v prvem planu na sredini prepoznamo Jezusa, ob njem je mama Marija. Zdi se, da je imel Jezus nesrečo in so mu s kleščami odstranili žebelj iz dlani. Oče Jožef mu pregleduje rano, babica Ana gleda klešče in žebelj na mizi (orodja mučeništva), mama Marija sinu ponuja lice v poljub, da mu vsaj malo osladi hudo bolečino, na desni deček Janez Krstnik prinaša vodo, v kateri bodo ranjencu izmili rano (napoved krsta). Charles Dickens je slikarja raztrgal. Kako da si drzne svete osebe postaviti v takšen umazan človeka nevreden prostor!? In ko smo že pri svetih osebah – zakaj modelka, ki je pozirala za Marijo, zgleda kot alkoholičarka? In Kristus kot rahitični deček? Zakaj ima rdeče lase? Ali Millais res ni mogel biti bolj izbirčen pri izboru modelov in je izbral prve osebe, ki jih je srečal v beznici? Slika je menda izzvala tolikšno ogorčenje, da si je celo sama kraljica Viktorija zaželela videti, kaj se dogaja, in je prosila, naj sliko pripeljejo do nje. Ruskin je Millaisa podprl, četudi nad sliko, bodimo iskreni, ni bil preveč navdušen. V slikarju je videl potencial in že čez dve leti so se o tem lahko prepričali vsi. Millais je naslikal Ofelijo. Več o prerafaelitih: John Everett Millais: Ofelija
Bratovščino prerafaelitov sta v jedru poleg Millaisa sestavljala še Dante Gabriel Rossetti in William Holman Hunt, govorimo pa lahko tudi o mnogih pridruženih članih. Eden teh je bil recimo James Collinson, katerega sliko je navdušeni Rossetti nekoč videl in vztrajal, da se pridruži bratovščini. Collinson je na sestankih prerafaelitov redno zaspal, zato ga je Hunt klical polh. Nanj je oko vrgla Rossettijeva sestra Christina in nekaj časa sta bila tudi zaročena, nakar si je slikar premislil, ker je želel stopiti v jezuitski red. Tovrstne odločitve pa so pomenile tudi razhod z bratovščino.
Prerafaeliti so naturalizem spravili še na višji nivo kot Klika. Ni čudno, da jih slednji niso preveč marali in da so jim očitali, da se osredotočajo na slikanje materialnega in ne duhovnega. Sicer so tako eni kot drugi delili ljubezen do žanrske motivike, prerafaeliti pa so še posebej ljubili motive iz srednjega veka (zgodbe o Kralju Arturju) in literature (recimo Shakespeare).
Kot je znano, je bil študij slikarstva in kiparstva ženskam težje dosegljiv. Omenjena Kraljeva akademija je ženske pričela sprejemati šele po letu 1861 (ne glede na to, da sta bili med soustanovitelji Angelica Kauffman in Mary Moser). Veliko je bilo nekih zasebnih šol, na katerih so ženske sicer lahko pridobile, recimo temu, dokaj solidno izobrazbo. Leta 1842 se je odprla Ženska šola za oblikovanje, ki je ponujala pouk iz lesoreza, slikanja miniatur, slikanja na porcelan, risanja, oblikovanja, vezenja in čipkarstva. Druga možnost za šolanje je bila tudi izobrazba doma: umetnik je lahko bil oče ali kak drug član družine, ki je dekleta nato vzel v uk. Tako so osnovno izobrazbo na domu recimo dobile sestre iz družine Montalba (oče je bil slikar) ter sestre iz družine Rayner (mama se je ukvarjala z grafiko, oče je bil slikar). Zanimivo, da so se ženske večinoma preživljale z ilustracijo, sicer pa je zanje prišla v poštev motivika kot so tihožitja, portreti, žanri, upodobitve vrtov in interierjev.
Druga z desne: najstarejša Clara Montalba je uspešno študirala tako v Benetkah kot v Parizu.
Prerafaeliti so medse sprejemali tudi ženske (znano je, da je bila članica tudi Elizabeth Siddal, Rossettijeva žena, sicer pa muza za Ofelijo) in mednje sta spadali tudi Evelyn de Morgan in Eleanor Fortescue-Brickdale. Pri prvi bi morda celo lahko govorili o nekakšnem prerafaelitskem manierizmu, saj se njene figure izražajo z zelo izrazitimi kretnjami in v nenavadno močnih barvah. Prejela je štipendijo Kraljeve akademije in odpotovala v Firence, kjer se je srečala z deli Andrea Mantegne in Sandra Botticcelija. Na razstavi so predstavljene študije teh del.
Eleanor Fortescue-Brickdale, Gosta, akvarel na akvarelnem papirju, 1900; Eleanor Fortescue-Brickdale, Šla je mimo (Sprehod po vasi), grafit in akvarel na akvarelnem papirju, 1915.
Na razstavi so na ogled slike Lucy Kemp-Welch, ki je bila prepoznana kot izredno kvalitetna umetnica že za časa življenja. Specializirala se je za upodobitve živali, še posebej konj. Na razstavi konj sicer ne bomo našli, saj zbiratelja povesta, da jima je v poseben izziv najti dela, po katerih umetnica/umetnik ni tako znan. Slike od L proti D: Študija mlade dame, olje na platnu, 1894; Študija sedečega gospoda, olje na platnu, 1893; Ura in vrtnice, grafit in akvarel na akvarelnem papirju.
Poseben del 19. stoletja pripada tudi larpurlartizmu, ki ga je zaznamoval še en oxfordski profesor, ki pa je v na prvo mesto postavljal slog in ne vsebine. Lepo zaradi lepega samega. Walter Pater je vplival na drugo generacijo prerafaelitov, omenimo lahko Edwarda Burne-Jonesa, ki pa na razstavi žal ni predstavljen, verjetno pa tudi na nastanek art nouveauja. Umetniško delo je v službi čutnega in zavestnega doživljanja, umetnost kot intenzivna izkušnja.
Morda še ena misel za konec. Nekaj podobnega kot se je dogajalo v Angliji se je dogajalo tudi v Franciji. Govorimo o upiranju ustaljenemu akademizmu. Umetniki so si želeli ustvarjati nekaj novega, pa so bili pogosto ravno zaradi tega zasmehovani. Marsikateri izmed razstavljenih umetnikov je postal redni ali pa vsaj izredni član Kraljeve akademije in prav tako so redno razstavljali na razstavah, ki jih je akademija pripravljala. John Everrett Millais je postal celo direktor akademije.
Komentarji