Sandro Botticelli in njegova muza Simonetta
Ah, maj, mesec ljubezni. Tudi v svetu umetnosti ima ljubezen zelo močan vpliv. Legenda pravi, da je slikar Sandro Botticelli (1445 – 1510) želel biti pokopan v isti cerkvi kot ženska, ki naj bi jo ljubil in ki je umrla kar 34 let pred njim.
Sandro Botticelli, Madona Magnificant, 1480, Galerija Uffizi.
A
po vsej verjetno gre le za romantičen mit. Sandro Botticelli je resda živel v Firencah istočasno kot Simonetta
Vespucci (1453 – 1476), ena najlepših žensk tistega časa, a med njima menda ni
bilo nič.
O
Simonetti pravzaprav ni veliko znanega. Večina ohranjenih podatkov pritrjuje
temu, da je bila izredno lepa in da je s svojo lepoto marsikoga zamikala.
Rojena naj bi bila okoli leta 1453 v današnji Severni Italiji (morda v Genovi)
in že pri 16. letih se je poročila z Marcom Vespuccijem, sorodnikom Ameriga
Vespuccija. Menda je bil Marco tako očaran nad Simonettino lepoto, da je njena
starša prav kmalu zatem, ko jo je spoznal, zaprosil za njeno roko. Bil je
navdušen, ko sta se starša strinjala. Poročila sta se v Firencah, ki jim je
takrat vladala družina Medici.
Legenda
pravi, da je na lepo Simonetto vrgel oko mlajši od potomcev Medici, Giuliano
Medici. To je moralo biti zelo nerodno, saj je bila družina Vespucci tesen
zaveznik Medičejcev. Kakorkoli že, njuna ljubezen naj bi gorela le kratek čas,
saj je že naslednje leto umrla. Stara je bila le 22 let. Njen pogreb je bil
pravi spektakel: odprto krsto so nosili po celih Firencah, zato da so vsi lahko
videli njeno lepoto.
Kako pa umestiti Botticellija v vse to? Že za časa njenega življenja jo je portretiral in takrat naj bi ga vsega prevzela. Ker se portret ni ohranil in zatorej ne vemo, kako je izgledala, so se razplamtele teorije: nekateri iščejo v skoraj vseh mojstrovih slikah njeno podobo. In res, na mnogih slikah se pojavi lepo dekle z gostimi svetlimi lasmi.
Vsi ti portreti, če so res portreti
Simonette, so nastali po njeni smrti. Če ne drugega, je bila morda navdih za
njegove ženske like.
Detajl iz slike Rojstvo Venere, 1484-1486.
Po drugi strani pa nekateri strokovnjaki pravijo, da na teh portretih ni prepoznati mojstrove roke, temveč naj bi jih izgotovila njegova delavnica. Naslikali naj bi nek splošen lepotni ideal, se pravi nikogar konkretnega, temveč neko idejo univerzalne ženske lepote (pred časom sem pisala tudi o Rafaelovem lepotnem idealu, nastala je poslikava Galatejino zmagoslavje (1514): https://gledalkaja.blogspot.com/2021/02/rafaelov-ideal-lepote.html). Tudi dejstvo, da je Botticelli želel biti pokopan v cerkvi Ognissanti v Firencah zavračajo, češ v tej cerkvi je bil krščen in tudi večina njegove družine je pokopana tu.
Zadnje Botticellijevo počivališče je v cerkvi Ognissanti v Firencah. Pogled na grob.
Poslednje počivališče Ameriga Vespuccija. Simonetta se je poročila v družino Vespuccijevih in tako postala Amerigova sorodnica.
V
prispevku smo lahko prebrali o domnevni povezanosti Botticellija in njegove muze
Simonette Vespucci, vendar pa je vso stvar vseeno treba jemati s kančkom rezerve
in dvoma. Morda pa ta teorija kaže, kako ljudje hrepenimo po tem, da umetniku
prisodimo neko muzo. Dante ni nič brez Beatrice, Verlain brez Rimbauda, Wilde
brez Bosieja, Kahlo brez Diega, Prešeren brez Julije, Murn brez Alme Souvan.
Naj živi ljubezen!
*
Verjeli ali ne, mojster Botticelli je kmalu po svoji smrti utonil v pozabo in nič ni pomagalo, da je Vasari v svojem delu Življenja umetnikov čas, v katerem je Botticelli ustvarjal, imenoval 'zlata doba'. Šele v 19. stoletju se je zopet pričelo odkrivati njegov opus. O tem krasnem renesančnem umetniku in njegovem odnosu do vizionarskega pridigarja Savonarole preberi tu: Botticelli in Savonarola
Komentarji