Florentinčan Sandro
Botticelli je eden mojih najljubših renesančnih slikarjev. Gotovo poznate njegovi
sliki Rojstvo Venere in Primavero, najlepše pa so po mojem mnenju njegove
Madone. O njih kdaj drugič, danes sem namreč pripravila krajšo študijo o eni najbolj
zanimivih slik sploh. Gre za sliko z naslovom Mistično rojstvo, ki je s svojo
ikonografijo morda najbolj komplicirana od vseh Botticellijevih del.
Sandro Botticelli, Mistično rojstvo, 1500, Narodna galerija v Londonu. Slika je Botticellijevo edino podpisano delo. Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/The_Mystical_Nativity
Pa
začnimo našo zgodbo z Girolamom Savonarolo (1452 – 1498). Bil je dominikanec, ki je
živel in deloval v Firencah, in tako rekoč nekronani florentinski vladar od
1494 pa vse do smrti. Bil je karizmatičen
govornik in na Florentince je s svojimi pridigami vplival tako močno, da so
spremenili svoje obnašanje. Sprejeti so bili recimo novi zakoni (prepoved javne
okajenosti, »sodomije« (takrat so s to besedo poimenovali istospolne odnose) in
prešuštvovanj). Predvsem je slovel po tistih pridigah, v katerih se je zavzemal
za reformo Cerkve, govoril je o svojih vizijah-napovedih, bil pa je trn v peti
tistim, ki so ljubili umetnost in lepoto, saj je napovedoval uničenje kulturi
in umetnosti (ničevosti, kot so to poimenovali), ki je po njegovem mnenju slabo
vplivala na moralo, ter nasploh vsemu sekularnemu. Organizirane so bile skupine
mladih fantov, ki so hodile po ulicah in nadzorovale dogajanje. Prav oni so
tudi naredili kresove, na katerih so kurili vse ničevosti. V času t. i. prve
italijanske vojne (1494 – 1498), ko so francoski vojaki začeli svoj pohod od
severa Apeninskega polotoka proti jugu, je Savonarola s francoskim kraljem
Karlom VIII. Prijaznim sklenil nekakšen sporazum, tako da je kralj kmalu
zapustil Firence (kralj si je predvsem želel Neapeljskega kraljestva),
Savonarola pa se je tako povzpel do voditeljskega mesta. Družina Medici je bila
namreč izgnana in pridigarja torej nihče ni mogel ovirati pri njegovih načrtih.
Firence je razglasil za Novi Jeruzalem, središče krščanstva, in
novoustanovljeno republiko nameraval narediti za najbogatejšo, najmočnejšo in
najveličastnejšo sploh.
Kje
se je torej zalomilo in zakaj, ko govorimo o tem vizionarju, večinoma govorimo
o temnem obdobju Firenc? Ker ljubimo umetnost, lahko zamerimo to, da je bilo na
kresovih menda uničenih ogromno število kvalitetnih umetnin in nekaj svojih naj
bi jih na kres prostovoljno odnesel celo Botticelli sam. Seveda si je dominikanec
s takšnimi prepričanji pridobil veliko sovražnikov, v smrtno nevarnost pa se je
menda spravil sam, ko je trdil, da bo dokazal svojo pravo poslanstvo s preizkusom
hoje čez ogenj. Če ga ogenj ne bi poškodoval, bi dokazal, da je pravi prerok. A
nato je tako dolgo odlašal s tem, da so ga na hitro obdolžili krivoverstva. Na
zaslišanjih (mučenjih) je priznal, da si je prerokbe in videnja izmislil, nato
pa svoje priznanje večkrat zanikal, čez nekaj časa pa spet vse priznal. Razumljivo,
da se ni razumel niti s papežem Aleksandrom VI. (papež je bil glava zloglasne
družine Borgia), saj ga je brez dlake na jeziku napadal zaradi njegovega
divjega načina življenja in zahteval njegovo odstavitev. Ljudstvo je bilo na
strani Savonarole, a ko je papež mestu zagrozil s cerkvenimi kaznimi, je večina
njegovo stran zapustila. Papež je pridigarja povabil v Rim na zagovor, a se,
trmast kot je bil, ni hotel ukloniti. Prevaranta so na koncu obesili skupaj še
z dvema sobratoma, nato še dodatno sežgali na grmadi, posmrtne ostanke pa vrgli
v reko Arno. Privrženci Savonarole, ki so se imenovali piagnoni, so po njegovi smrti še vedno ohranjali njegova
prepričanja, ko pa so se leta 1512 Medičejci s papeževo pomočjo vrnili na
oblast, so dokončno obračunali z njimi.
Umetnostni
zgodovinar Giorgio Vasari, ki je napisal knjigo življenjepisov pomembnih
renesančnih mojstrov, v svojem besedilu o Botticelliju omenja, da je bil privrženec
Savonarole in da je zaradi tega tudi opustil svojo ničevost-slikanje. Ko ni
imel več nobenega dohodka, se je menda znašel v hudi stiski, vseeno pa ga to ni
oviralo, da ne bi vztrajal v sekti ter postal piagnoni. Kot starec je bil
popolnoma obubožan in če mu na pomoč ne bi priskočil Lorenzo Medičejski in vsi
njegovi prijatelji, bi gotovo umrl od lakote. Vasari, ki je okoli leta 1527
živel v Firencah, je zapisal še, da je Botticelli umrl »star in onemogel v
oseminsedemdesetem letu starosti po tem, ko je imel težave s tem, da je vstal
in se premikal naokoli brez bergel.« No, po zadnjih ugotovitvah, je bil
Botticelli star manj kot sedemdeset let, ko je umrl maja leta 1510. Pokopan je
v cerkvi Ognissanti.
*Mistično rojstvo*
Slika Mistično rojstvo je nastala po smrti Savonarole. Vasariju ne gre verjeti vsega in v resnici ne vemo, ali je bil Botticelli res piagnoni, a razlog, da ni naredil veliko slik v času, ko je Firencam vladal dominikanec, je bil verjetno ta, da je bil zaposlen z ilustriranjem Božanske komedije. Leta 1495 je naredil tudi portret svojega sorojaka Danteja Alighierija, ki ga je zelo spoštoval. Zdaj smo res daleč od prečudovitih Madon, Botticellijeva dela so verjetno pod vplivom Savonarole postala bolj resna, meditativna, mistična.
Lesorez po Botticellijevih ilustracijah je naredil Baccio Baldini.
Zakaj je naša slika torej nenavadna? Pri motivu Jezusovega rojstva sta navadno prisotna Marija in Jožef (vsi trije skupaj tvorijo Sveto družino), kot pa vemo, se jim običajno pridružijo še pastirji (v tem primeru se motiv imenuje Poklon pastirjev) in/ali pa trije kralji (gre za Poklon Svetih treh kraljev). Vzdušje je navadno svečano, tu pa je apokaliptično: odprlo se je nebo, na zemlji je moč opaziti hudiče, angeli plešejo en z drugim oziroma z ljudmi. Kot bi se v motiv Poklona vmešal motiv Poslednje sodbe.
Slika,
ki naj bi prikazovala mistično videnje tega, kar je opisano v Razodetju, je
sestavljena iz dveh delov, iz zgornjega, nebeškega in spodnjega, zemeljskega
dela. Oglejmo si jo od zgoraj navzdol!
Na zgornjem nebeškem delu slike na modrem nebu pleše dvanajst angelov, ki se držijo za roke in se hkrati že dvigajo v odprta nebesa, obarvana z zlato svetlobo. Na vrhu slike je napis v grščini, ki da vedeti, da je Botticelli verjel, da živi v času vladavine zla, ki ji bo vsak hip sledil Jezusov drugi prihod in ko se bo to zgodilo, se bo izpolnilo, kar je zapisano v Janezovem evangeliju in v Razodetju, zlo pa bo premagano - kot je tudi prikazano na tej sliki. Napisi, ki se vijejo okoli oljčnih vejic, ki jih v rokah držijo v nebo vzpenjajoči se angeli, pravijo: 'Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji,' 'Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta,' ‚Marija Božja mati‘, ‚Božja nevesta,‘ ‚Edina kraljica sveta‘. Če dobro pogledate, boste videli, da se na sliki vsepovsod pojavljajo oljčne vejice. Gre za simbol miru in sicer za tisti mir, ki bo prišel s Kristusovim drugim prihodom.
Pod to skupino opazimo na strehi skupino treh klečečih angelov, ki berejo knjigo. Morda gre za knjigo Razodetja?
Sandro Botticelli, Mistično rojstvo (detajl zgornje skupine in skupine na strehi).
Naš pogled gotovo najbolj pritegne že omenjena skupina ljudi, ki je postavljena na sredini slike. Prepoznamo seveda Marijo, ki časti Dete, poleg pa je Jožef (ki je pogosto naslikan kot da komaj še drži oči odprte). Prav vidite, vsi trije so nadpovprečno veliki. To v prvi vrsti kaže na njihovo pomembnost, hkrati pa ti hieratični proporci, ki jih Botticelli namenoma uporabi, nakazujejo vrnitev h gotskim prvinam. Kot da bi mojster namenoma zavrgel vse svoje znanje o perspektivi (v tem se kaže tudi vpliv Savonarole).
Sandro Botticelli, Mistično rojstvo (detajl osrednje skupine).
Levo in desno od osrednje skupine so postavljeni trije kralji in pastirji. Vsi imajo na glavi venčke, spletene iz vejic oljke. Spremljajo jih angeli, ki jih opozarjajo na pomembnost dogodka, ki se vrši pred njihovimi očmi. Kot lahko vidite, kralji ne prinašajo nikakršnih daril, temveč le svoje češčenje.
Sandro Botticelli, Mistično rojstvo (detajl).
V čisto spodnji pas je postavljena skupina ljudi, za katero se zdi, da se objema z angeli. Če pa boste bolje pogledali, boste videli, da so angeli vzeli zalet in da bodo s tistim, ki ga objemajo, vsak hip odleteli v zlata nebesa. Barve njihovih oblačil so odmev skupine na vrhu slike, gre pa za poosebitev treh teoloških kreposti: Vero, Upanje in Ljubezen. Na zvitkih, ki se vijejo okoli angelov, piše: 'Mir na svetu ljudem dobrega srca.'
Sandro Botticelli, Mistično rojstvo (detajl spodnje skupine).
Če natančneje pogledate, boste v prvem planu opazili tudi hudiče. Zdi se, da se ubijajo z lastnim orožjem in plazijo pod skale in v zemeljske odprtine. Zgodilo se je napovedano: zlo je premagano. V Mističnem rojstvu se hkrati srečajo trije časi: preteklost, sedanjost in prihodnost. Nova zaveza dopolnjuje Staro zavezo (preteklost) in rojstvo Odrešenika (ki se dogaja pred našimi očmi – sedanjost) bo dopolnjeno z napovedjo Odrešenikovega ponovnega prihoda (prihodnost), kjer so dobri poveličani, hudobni pa pogubljeni. Število tri se na sliki sicer kar nekajkrat ponovi: poglejte samo, koliko je skupin po tri ljudi.
Nenavadno
se zdi, da se pri motivu, ki bi moral prekipevati od optimizma, kajti vendarle
je bil rojen Odrešenik, pojavi motiv Poslednje sodbe, ki že napoveduje to, kar
se bo z Jezusovo smrtjo in vstajenjem dopolnilo. A to ni edini tak primer v
slikarstvu. Slikarji so pogosto uporabljali simbole napovedi Jezusovega
trpljenja, smrti in vstajenja. Kot primer si oglejmo sliko Češčenje Jezuščka italijanskega renesančnega mojstra Lorenza
Lottija. Gotovo ne morete spregledati razpela na levi strani slike!
Umetnostni zgodovinar in velik
poznavalec renesančnega slikarstva Federico Zeri je takšne »namige« poimenoval prolepsis, kajti gre za »predstavitev
nekega predmeta ali zgodbe, ki predvidi končno naključje« (Zeri 1994, 19). [1]
Lorenzo Lotto, Češčenje Jezuščka, 1523, Zbirka Samuela H. Kressa, Združene države Amerike.
O Botticelliju preberi tudi tu: Botticelli in njegova muza Simonetta <3
Komentarji