GledalKaja

  Ena najbolj znanih slovenskih slik, lahko bi celo rekli ikon, ima izredno razburljivo zgodbo. Njen avtor slikar Leopold Layer se je zaobljubil, da bo, če bo iz zapora, kamor je bil poslan zaradi ponarejanja, predhodno izpuščen, Mariji v zahvalo naslikal sliko. Več o tem si preberi v tej krajši študiji! Leopold Layer, Marija Pomagaj , olje in tempera na platnu, verjetno 1814. Na sliki pa je Layer poleg podpisa zapisal tudi, da je delo votivnega značaja (LEOPOLDUS LAYER PINXIT EX VOTO), dokumenitiran je (bil) tudi Layerjev podpis v Marijini kapelici (LEOPOLDUS LAYER PINXIT ANNO 1814 EX VOTO). Ex voto pomeni votivni dar, zahvalo. Avtor je podpisan na sliki, zato glede avtorstva nikoli ni bilo dvoma. Delo je naročil brezjanski župnik Urban Ažbe, ki ga je življenjska pot iz domovine vodila na študij bogoslovja v Innsbruck na Tirolskem, kjer je doktoriral in nekaj časa služboval v briksenški škofiji. Menda ga je prav med študijem prevzela milostna podoba Lucasa Cranacha Marija Pomagaj...

  Okoli leta 1958 se je v delu Gabrijela Stupice zgodil prelom. Mojster je prenehal s temnimi slikami in se je vrgel v svetle, bele slike. Med te uvrščamo tudi njegovo znamenito sliko Zmagoslavje Flore, ki visi v Moderni galeriji. Gabrijel Stupica, Zmagoslavje Flore , mešane tehnike, tempera in kolaž na platnu, 1965, Moderna galerija. Naslov slike nas spomni na rimsko boginjo Floro, boginjo cvetja in pomladi, na tej sliki pa ni ne cvetja, ne pomladi, pravzaprav ni niti trohice veselja. Flora tudi ni Flora, temveč je nevesta, kar prepoznamo po belem oblačilu, beli tančici in šopku, ki ga drži pred seboj. Nevesta je postavljena v nedoločen prostor, rekli bi, da je v prostoru, a napisi na steni za njo nas spomnijo grafite, ki se pojavljajo zunaj na ulicah. Okoli nje lebdijo različni predmeti, prepoznamo venčke, verižico, fotografijo polgole ženske, prtičke.   Njen obraz se zdi star, izraz je resen, morda bi lahko celo rekli žalosten, poteze niso ženske, temveč nas lahko spomnij...

  Zakaj so Picassove gospodične na sliki tako čudne? Koga sploh predstavljajo? Na ta in druga vprašanja v zvezi z znamenito sliko bom odgovarjala v tokratnem blogu. Pablo Picasso, Avignonske gospodične , 1907, 243.9 cm × 233.7 cm, Muzej moderne umetnosti, New York. Mojster se je na sliko dolgo pripravljal, naredil je namreč kar skoraj 100 skic, kjer se je sprva pojavljalo več oseb kot pa na končnem izdelku. Prvotno si je zamislil zgodbo, kjer v bordel s petimi prostitutkami vstopita dva moška: mornar in študent medicine, ki ima s seboj lobanjo (jasno sporočilo: memento mori ). A na končni sliki moških figur ni več, vidimo namreč samo razgaljene ženske nenavadnih oblik in obrazov. Slika je menda nastala nastala pod vplivom del Paula Gauguina in Paula Cezanna ter Picassovega (1881-1973) obiska Muzeja človeštva v Parizu, kjer so slikarjevo pozornost najbolj pritegnile afriške maske. Sam je o tem doživetju povedal tako: „Zajel me je vonj po plesni in propadanju. Prisilil sem se, da s...

  V maju sem obiskala Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kamor se vedno rada vračam (pa ne samo zaradi očarljive Krke in izjemno prijaznih ljudi). V galeriji vedno znova pripravijo zanimive razstave, stalne razstave so pa itak a must see za vsakega umetnostnega zgodovinarja. Ko smo že pri stalnih razstavah – ravno prejšnji teden so odprli prenovljeno razstavo, posvečeno Božidarju Jakcu. Ob priliki moram nujno spet tja in jo obiskat. Ampak danes bomo govorili o Nadeždi Petrović (1873–1915). Gre za eno ključnih osebnosti zgodnjega srbskega modernizma, ki je študirala istočasno z našimi modernisti-impresionisti v zasebni risarski in slikarski šoli Slovenca Antona Ažbeta v Münchnu. Takole jih je opisala v enem svojih spominov: »Duša Ažbetovega ateljeja so bili trije Slovenci: Jakopič, Grohar in Jama. Bili so visoke rasti, krepki, mračni, z gostimi rjavimi bradami, kosmati, zagoreli v lice, resni in molčeči. Dejala bi, da so z nedosežene višine gledali na pestro množico v at...