GledalKaja

  Zanimive razstave niso samo v Ljubljani. V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki se je že pred mesecem odprla zanimiva razstava z naslovom Vezi, ki prikazuje povezave med slovenskimi in hrvaškimi umetniki. Razstava se razteza čez več nadstropij.  Razstava je bila v prvi polovici leta na ogled v zagrebški Moderni galeriji, zdaj pa je v spremenjeni obliki prišla še k nam. Najpomembnejši hrvaški modernistični umetniki, ki so se šolali v tujini se v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja vrnejo v domovino in pričnejo poučevat na Akademiji v Zagrebu. To je, poleg tega, da je bila v tistem času pravzaprav edina likovna akademija v Kraljevini Jugoslaviji, tudi razlog, da v Zagreb prihaja veliko slovenskih študentov umetnosti.  Ivan Meštrović, Portret gospe P. (Ada Pavičić?), 1935, bron. V obdobju med obema vojnama je tako tam študiralo skoraj sto slovenskih študentov, omenimo pa jih le nekaj: Zoran Mušič, Gabrijel Stupica, Marij Pregelj, France Mihelič, Zo...

  Kot obljubljeno, bomo v tem prispevku malo več povedali o društvu, imenovanem Vesna, katerega član je bil tudi Hinko Smrekar . Hinko Smrekar se je v času študija na Dunaju pridružil novoustanovljenemu društvu Vesna, v katerem so delovali tako slovenski kot hrvaški študentje. Poleg Smrekarja omenimo še slikarje Maksima Gasparija, Gvidona Birollo in Avgusto Šantel ter Saša Šantla, kiparja Svitoslava Peruzzija in Franca Bernekerja. Od Hrvatov pa moramo omeniti najpomembnejšega kiparja Ivana Meštrovića in Tomislava Krizmana, ki ga Slovenci poznamo tudi kot tistega profesorja na zagrebški likovni akademiji, ki je Zorana Mušiča navdušil za grafiko. Glavna ideja članov društva je bila črpati motive iz nacionalne motivike in tako na nek način navdihniti slovenski narod, da se zave lastne vrednosti in pomembnosti. Ne pozabimo: konec 19. stoletja smo še vedno del Avstro-Ogrske in prav v tem času so se pričeli krepiti nacionalizmi, težnje po odcepitvi in združitvi južnoslovanskih narodov v ...

  Ko boste šli prihodnjič mimo Spomenika generalu Rudolfu Maistru, se malo ozrite nanj. Konjeniški spomeniki imajo namreč dolgo zgodovino in že od nekdaj poudarjajo poseben status upodobljenca. Jakov Brdar, Konjeniški spomenik Rudolfu Maistru , 1999. Stoji nasproti ljubljanske glavne železniške in avtobusne postaje v parku, imenovanem Maistrov park. Kipar Brdar je res dobro zajel jezdečevo in konjevo vehemenco. Na fotografiji lahko opazimo, da ima konj eno izmed zadnjih nog postavljenih na krogli. Vir: svetovni splet. Še nekaj je značilno za konjeniške spomenike: izredno težko jih je bilo realizirati. Če omenimo samo, da so se s tem problemom ukvarjali tako Leonardo da Vinci, kot njegov učitelj Andrea del Verrocchio in slavni kipar Donatello, nam bo verjetno kaj kmalu jasno, da je res nekaj na tem. Takšni spomeniki so bili izredno težki: že telo konja je bilo težko, svoje pa je dodala tudi teža jezdeca. In vse to je slonelo na štirih tankih konjskih nogah. Neverjeten izziv je bil i...

  Kot vidite, se to poletje v Ljubljani dosti dogaja. Na mojem blogu sem vam priporočala že kar nekaj razstav:  fotografski razstavi na temo slovenske osamosvojitve: Žnidaršič in Živulović ,  Tihomir Pinter in njegovi portreti slovenskih likovnih umetnikov   ter  Perceptron Tobiasa Putriha , danes pa naj dodam še en predlog za obisk. Verjetno ena bolj zanimivih razstav letos je že prejšnji mesec odprla vrata. V Narodni galeriji so se odločili, da bodo kar v dveh delih predstavili dela Hinka Smrekarja, tako obsežen je namreč njegov opus. Tako bo prvi del na ogled med 8. 7. 2021 in 3. 10. 2021 in se bo naslanjal na obdobje med letoma 1902 in 1917, drugi del pa bo med 27. 10. 2021 in 13. 2. 2022 in bo predstavil dela, nastala med letoma 1918 in 1942. Kdo je Hinko Smrekar? Zakaj je pomemben za slovenski narod? Ali je njegov opus relevanten ali pa bi ga bilo bolje pustiti v preteklosti? Naj bo ta prispevek uvod k razstavi, ki jo morate nujno obiskati, da si ustvarite...

  Fotograf Tihomir Pinter je obiskoval slovenske umetnike v njihovih ateljejih - in jih tudi ovekovečil. V spodnjih razstavnih prostorih Narodne galerije se na precej majhni razstavi predstavlja plejada najpomembnejših likovnih ustvarjalcev nedavno preteklega obdobja (nekateri med njimi so danes morda po krivici nekoliko pozabljeni). Kustos Andrej Smrekar je povedal, da so razstavljeni »pomembni dokumenti slovenske kulture iz zadnje četrtine 20. stoletja.« Levo: letos preminuli kipar Janez Pirnat, desno: slikar Silvester Komel. Še nedolgo tega smo si v Cankarjevem domu lahko ogledali portrete svetovno znanih ustvarjalcev, ki jih je naredil slavni Henri Cartier-Bresson ( KLIK za ogled recenzije razstave Tête à tête ), in zdi se, da Narodna galerija nanjo odgovarja s portreti slovenskih umetnikov. Najpomembnejša razlika je morda prav v tem, da je Pinter ljudi, ki jih je posnel, postavil v njihov ustvarjalni prostor, medtem ko Cartier-Bresson temu ni nujno posvečal toliko pozornosti. ...