Konjeniški spomenik

 Ko boste šli prihodnjič mimo Spomenika generalu Rudolfu Maistru, se malo ozrite nanj. Konjeniški spomeniki imajo namreč dolgo zgodovino in že od nekdaj poudarjajo poseben status upodobljenca.

Jakov Brdar, Konjeniški spomenik Rudolfu Maistru, 1999. Stoji nasproti ljubljanske glavne železniške in avtobusne postaje v parku, imenovanem Maistrov park. Kipar Brdar je res dobro zajel jezdečevo in konjevo vehemenco. Na fotografiji lahko opazimo, da ima konj eno izmed zadnjih nog postavljenih na krogli. Vir: svetovni splet.

Še nekaj je značilno za konjeniške spomenike: izredno težko jih je bilo realizirati. Če omenimo samo, da so se s tem problemom ukvarjali tako Leonardo da Vinci, kot njegov učitelj Andrea del Verrocchio in slavni kipar Donatello, nam bo verjetno kaj kmalu jasno, da je res nekaj na tem. Takšni spomeniki so bili izredno težki: že telo konja je bilo težko, svoje pa je dodala tudi teža jezdeca. In vse to je slonelo na štirih tankih konjskih nogah. Neverjeten izziv je bil izdelati konja, ki ima eno nogo v zraku, kaj šele, da bi se konj povzpel z obema nogama v zrak!

Kot dobro vemo, so renesančni umetniki navdih črpali iz rimske antične umetnosti in tako je na konjeniške spomenike vplival eden redkih ohranjenih – to je Regisole. Konjeniški spomenik tradicionalno izpostavlja vlogo tistega, ki konja jezdi. Večinoma gre za kakšnega vladarja, lahko pa tudi za vojaškega poveljnika. No, kip Regisole je spomenik, ki so ga menda vsi zgoraj omenjeni mojstri še videli, vendar pa je bil uničen leta 1796.

Regisole (morda je šlo za Teoderika Velikega). Spomenik je sprva stal v Raveni, nato so ga preselili v Pavio. Risba je nastala leta 1832, torej po tem, ko je bil kip že uničen. Vidimo, da je imel konj tri noge na tleh, četrto pa je v zrak držal majhen psiček. Vir: svetovni splet.

Konjeniški spomenik Marku Avreliju, okoli 175 n.š. Kopija kipa stoji na Kapitolskem trgu na Kapitolskem griču v Rimu, original pa je hranjen v Kapitolskih muzejih. Pri danes edinem ohranjenem antičnem konjeniškem spomeniku lahko vidimo, da ima žrebec na tleh tri noge, eno pa drži v zraku. Tako je njegovo gibanje še bolj poudarjeno. Vir: svetovni splet.

*

Ko je Leonardo da Vinci iz Firenc prispel v Milano, je milanskemu vladarju Ludovicu Sforzi napisal pismo. V njem je predstavil, kaj vse zna in za kaj vse ga vojvoda lahko uporabi. Omenja recimo svoje inženirske sposobnosti (zna načrtovati topove in drugo vojaško orožje, javne zgradbe, skonstruirati zna lahke in močne mostove, morebitna težko dosegljiva sovražna mesta zna uspešno bombardirati, tudi če so vzidana v živo skalo), v obdobju miru pa lahko z idejami pomaga pri gradnji zasebnih stavb, izdeluje lahko kipe iz marmorja, brona in gline. Napiše še, da »zmore tudi karkoli naslikati, prav tako dobro kot kdorkoli,« čisto na koncu pisma pripiše, da se lahko loti dela na bronastem konju, ki bo v nesmrtno slavo in večno čast sijajni hiši Sforza.

Ludovico Sforza je pri Leonardu res naročil konjeniški spomenik, ki naj bi prikazoval njegovega očeta Francesca Sforzo v polni bojni opravi. Na tak način bi družina Sforza poudarila svojo vlogo v Milanu. Pozornost bi Leonardo moral posvetiti konjeniku, a velikega mojstra je bolj fasciniral konj. Sprva je načrtoval žrebca, ki se dviga na zadnje noge, prednjo levo nogo pa drži na ležečem sovražniku, vendar si je ob ogledu zgoraj omenjenega kipa Regisole premislil. Menda ga je očaralo to, kako lahko kip prepričljivo zaživi in kako lahko gledalec začuti, da se kip kar nekako giba. Ugotovil naj bi, da je konj, ki stopa z dvignjenimi nogami, prav tako živahen kot je tisti, ki se vzpenja na zadnje noge, izvedba pa je pravzaprav še bolj preprosta.

Ena izmed Leonardovih študij za konjeniški spomenik. Vidimo, da je konja želel postaviti le na dve nogi, vendar pa je pred sprednji nogi položil ležečo človeško figuro. Bronasti konj z jezdecem naj bi tehtal petinsedemdeset ton in bi bil največji dotlej. Vir: svetovni splet.

*

Na Leonardovo snovanje konjeniškega spomenika sta gotovo vplivala tudi kipa Gattamelate in Bartolomeja Colleonija. Andrea del Verrocchio, Leonardov učitelj in mentor, in kipar Donatello sta namreč izdelala vsak svoj spomenik, ki pa sta v višino merila le okoli tri metre in pol.

Donatello, Konjeniški spomenik Gattamelatu, okoli 1453, stoji pred Baziliko sv. Antona Padovanskega v Padovi. Če dobro pogledamo, bomo videli, da si je Donatello pomagal tako, da je konju sprednjo levo nogo naslonil na topovsko kroglo. V tem detajlu nas lahko spomni na psička, ki je bil sestavni del kipa Regisole. Vir: svetovni splet.

Andrea del Verrocchio, Konjeniški spomenik Bartolomeu Colleoniju, 1480–1488, stoji pred Baziliko svetega Janeza in Pavla v Benetkah. V primerjavi z Donatellovim kipom je ta bolj živ, pravprav se nam lahko zazdi, da bosta konj in jezdec vsak hip skočila s podstavka in odkorakala v bitko.

Leonardo je postal nad konji tako navdušen, da ga je raziskovanje njihove anatomije naravnost obsedlo. Ves svoj prosti čas je menda posvetil le tej temi (začel naj bi pisati tudi traktat o konjski anatomiji, a ga je navdušenje – kot se je pri velikem renesančnem mojstru pogosto primerilo – po določenem času minilo, načrtoval pa je tudi izboljšanje higienskih razmer v konjušnicah). Njegov il cavallo, torej konj (naziv, pod katerim je celotni spomeniški projekt postal znan med sodobniki) naj bi bil visok vsaj sedem metrov, torej nekje trikrat večji od naravne velikosti.

Kipa sicer nikoli ni dokončal, a tokrat ni bilo po njegovi krivdi. Leta 1494, ko je francoska vojska zasedla italijansko področje, so bron, ki je bil pripravljen za spomenik, namenili trem majhnim topovom. (Nasploh se je s kipi, ki so bili narejeni v bronu dogajalo, da so jih pretopili in material uporabili za kaj drugega.) Leonardo je situacijo seveda razumel, kljub temu pa je bil razočaran. Edino, kar je izdelal, je bil kip, sicer narejen v naravni velikosti, vendar pa v glini in ne v bronu. Ljudje so bili nad njim navdušeni in kar nekaj dvornih pesnikov je napisalo hvalnice, Leonardovo stvaritev so opisovali celo kot najlepšo in najboljšo med vsemi konjeniškimi kipi, tako tistimi, ki so nastali v obdobju antike in med sodobnimi. Žal je tudi glineni model propadel, ko so ga francoski vojaki uporabili za tarčo in ga popolnoma uničili. Ostal je le kalup konja, za katerega pa ni znano, kaj se je z njim zgodilo.

*

V zaključku povejmo, da ima naš borec za našo severno mejo Rudolf Maister v Ljubljani pravzaprav dva konjeniška spomenika: poleg Brdarjevega še enega ob poslopju Ministrstva za obrambo.   

Boštjan Putrih, Konjeniški spomenik Rudolfu Maistru, 2000. Lociran je pred Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije. Vir: svetovni splet.