GledalKaja

 Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...

  Slikar Rihard Jakopič je slovensko umetnost utemeljeval s tem, da je umetnik šolan v domovini in da deluje v domovini. Pri tem naj bi se tudi izogibal »tujih vplivov« oziroma umetnosti, ki ne prihaja od naroda in torej ni »slovenska«. Tako Jakopič v zgodovino slovenske umetnosti ne šteje izjemno uspešna brata Šubic in tudi ne Ivane Kobilca, ki je poleg Jurija Šubica edina, ki je razstavljala na najpomembnejši razstavi tistega časa – pariški Salon – in to kar trikrat! Kot vemo, je Kobilca večino svojega življenja preživela v takratnih najpomembnejših kulturnih metropolah Dunaju, Münchnu, Parizu, Sarajevu in Berlinu, čeprav se je v domovino vedno vračala in je tudi konec svojega življenja dočakala prav tu. Kaj bi Rihard Jakopič rekel o slovenskem umetniku Tobiasu Putrihu, ki je svojo osnovno izobrazbo dobil v domovini, vendar pa ga je pot že kaj kmalu zanesla v tujino, kjer je pričel sodelovati s pomembnimi galerijami in pravzaprav dobil znanje od »zunaj«? Tobias Putrih  (roj....

    O Fridi Kahlo smo že govorili ( KLIK za članek Vse barve Fride Kahlo !), danes pa si bomo ogledali dve njeni sliki in ju tudi primerjali med seboj. Sliko Moji stari starši, moji starši in jaz je naslikala leta 1936, Družinski portret pa je njeno nedokončano delo, za katerega izvemo iz fotografske dokumentacije, da ga je delala v letih 1949 in 1950. Zakaj se je vračala k motivu družine? V času, ko je delala na sliki Moji stari starši, moji starši in jaz je Frida doživela že veliko razočaranj: izvedela je, da jo je mož Diego Rivera prevaral z njeno sestro, doživela pa je tudi že dva splava in spoznala, da nikoli ne bo mogla imeti otrok. Z Diegom sta se sporazumno odločila, da bosta živela ločeno in da bosta videvala druge ljudi. Frida Kahlo, Moji stari starši, moji starši in jaz , 1936, olje in tempera na cinkovi plošči. Slika je na ogled v Muzeju moderne umetnosti. Naš pogled na sliki najprej pritegne Frida, ki se je upodobila kot majhna deklica. Stoj...

  Obisk Muzeja sodobne umetnosti Metelkova je kot prihod domov, ničkoliko ur sem namreč preživela na stalni postavitvi (na njej je med drugim predstavljen performans Ritem 0 , pa tudi Triglav ), kjer sem obiskovalcem na vodstvih na čimbolj razumljiv način poskušala približati sodobno umetnost. Po dolgem času sem se torej zopet ustavila tam in si ogledala že pred meseci odprto pregledno razstavo fotografij Božidarja Dolenca (1950 – 2008). Dolenc velja za enega najzanimivejših fotografov druge polovice dvajsetega stoletja pri nas. Meni osebno pa je najbolj zanimiv del razstave prav tisti, ki dokumentira ljubljansko rock oziroma punk sceno. Med pogostimi portretiranci lahko prepoznamo tudi člane Borghesie. V uvodu sem sicer zapisala, da je Božidar Dolenc dokumentiral sceno, a Meta Krese v pogovoru s sokustosom Rokom Vevarjem (posnetek pogovora najdete na povezavi čisto na koncu tega članka) pravi, da gre pri tem bolj za iskanje. Kot da je Božidar Dolenc na teh koncertih nekaj iskal. ...

  Ja, vem, muzeji in galerije so spet zaprti. Ampak, veste kaj? Zdaj je odlična priložnost, da na spletu pobrskate za vsemi razstavami, ki so sicer na ogled, in se odločite, da ob prvi priložnosti pa res greste v galerijo. Morda se boste odločili za ogled slik Fortunata Berganta.  Po odmevni razstavi, ki je k nam prišla iz Prage ( >KLIK za povezavo!< ), so se v Narodni galeriji osredotočili na umetnika, ki prihaja iz naših krajev. Ob tristoletnici rojstva Fortunata Berganta (1721 – 1769) so namreč pripravili razstavo, kjer je predstavljenih nekje štirideset mojstrovih umetnin. Berganta postavljamo ob bok mojstrom Valentinu Metzingerju, Francu Jelovšku in Antonu Cebeju, ki so tako kot on delovali v obdobju baroka. Ob besedi barok verjetno najprej pomislimo na bogate ornamente, morda malce nabuhle osebe in nabožno ikonografijo, a ob pogledu na Bergantova dela kaj kmalu ugotovimo, da ne ustrezajo nujno tem našim predsodkom. Na njegovih slikah ne bomo opazili tovrstnega pre...

  Fra Filippo Lippi (1406 – 1469) je bil uspešen slikar, ki je združeval elemente tako realističnega kot t. i.  lepega sloga. Poglejmo, s čim se je še zapisal v zgodovino! Lippu Lippiju, kot so ga tudi imenovali, so že zgodaj umrli starši in prepuščen je bil v tetino varstvo, ki pa ni imela denarja, da bi lahko zanj skrbela, zato ga je pustila pred vrati firenškega karmeličanskega samostana. Tam je res tudi odraščal in pričel z izobraževanjem, s šestnajstimi leti pa je, kot je bilo takrat običajno za zapuščene otroke, vstopil v red. Giorgio Vasari je v svoji biografiji o pomembnih italijanskih slikarjih zapisal, da si je Lippi želel postati res kvaliteten slikar po tem, ko je pri delu videl mojstra Masaccia (1401 -  1428)  (Masacciu se bomo posvetili v enem prihodnjih prispevkov). Pri svojem slikarskem poklicu je imel močno podporo svojega reda. Kljub temu da je bil redovnik ( fra je krajše za frater, brat), pa je živel ničkaj pobožno življenje. Menda je bil zelo ži...