Leta 1927 je znani slovenski slikar Rihard Jakopič dobil naročilo Mestne občine ljubljanske za poslikavo velike vhodne veže hiše Meksika (na današnji Njegoševi cesti). Ker je mojster zavlačeval z delom, občina pa je nanj pritiskala, se je kmalu vnel spor, ki se je razčiščeval tudi v dnevnem časopisju. Slišalo se bo kot prvoaprilska šala, vendar je vse res!
Na nekdanji Ahacljevi cesti je Mestna občina ljubljanska leta 1926 pričela graditi kolektivno stanovanjsko hišo (gre za prvi tak primer pri nas!). Ime hiše je morda na prvi posluh res nenavadno, a spomnimo se zgodovine, ko je marsikateri vojak na klic avstrijskega nadvojvode Maksimilijana iz Ljubljane odpotoval v Mehiko. Meksikajnarji, kot so jih imenovali, so se zbirali prav na tem območju (BTW: o Meksikajnarjih sta Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec naredila odličen strip, ki ga morate prebrat!).
Okoli osrednjega dvorišča so bila razvrščena stanovanja minimalnega standarda (prvotno 82 enot), v pritličju pa so bili skupni prostori: javno kopališče, skupna pralnica ter pod arkadami na uličnih vogalih trgovine. Po dobrem letu je bila hiša zgrajena, ni pa še bilo čisto vse končano. Namreč, na željo arhitekta Vladimirja Šubica (ki je menda na pobudo Jožeta Plečnika) je naročilo za poslikavo obokane veže dobil Rihard Jakopič, ki pa se je predolgo zadržal pri samih skicah.
Jakopič je od ljubljanske občine v javnem odprtem pismu zahteval predplačila za še nedokončana dela in nato zavračal očitke, da dela na hiši prav zaradi njega napredujejo prepočasi, z umetniško svobodo da se pač ne more podrejati časovnim omejitvam in da prava umetnost zahteva toliko časa kot ga. Spor je nato premaknil na vprašanje kvalitete in kar sam sklical komisijo, da javno potrdi, da mojster pripravlja res veliko delo. Komisija je bila sestavljena iz njegovih kolegov Ferda Vesela, Frana Tratnika, Matije Jame in Mateja Sternena. Seveda so to potrdili.
Poslikava ni
bila kvalitetna, saj je začela propadati že v enem letu. (Tempera na ometu)
Jakopič je nadalje ves užaljen pisal v medije odgovor mestnemu gradbenemu uradu in pričelo se je javno pranje umazanega perila. Mestni urad je Jakopiču odgovoril: "[…] V tem kritičnem času za našo umetnost si je bil svest mestni gradbeni urad, oz. občina ljubljanska, svoje kulturne dolžnosti in vam je na podlagi sklepa g. vladnega komisarja dne 21. maja t.l. oddala v izvršitev okrasno sliko v prevozu mestne hiše. Pripomnili bi, da ste bili že novembra prejšnjega leta po gradbenem vodji informirani, da bo vam izročeno v izvršitev to veliko delo, ki je vam kakor občini gotovo v čast. Torej ste imeli zadosti časa tudi po uradni oddaji, da bi pripravili vse potrebno, da bi bila slika pri izvršitvi hiše gotova. Na žalost tega niste storili. Obok je bil pripravljen za delo konec julija, vi ste se v začetku septembra odpeljali v inozemstvo in se vrnili sredi mesca nazaj, ne da bi pričeli s kakimi kartoni za izvršitev dela na kraju. Po ponovnih zahtevah mestnega gradbenega urada ste v tem času šele pričeli pripravljati kartone, ki ste jih v drugi polovici nanesli s pomočjo vašega sodelavca na strop. Ker je tudi to delo tako počasi napredovalo, je bilo treba zaradi tehničnih zahtev trikrat odstraniti oder in ga postaviti na novo. Vse to delo je storilo gradbeno vodstvo drage volje za vas v upanju, da bo vaša umetnina vendarle prišla do izvršitve. Pa tudi to se ni izvršilo, ker je delal na sliki izključno vaš gospod sotrudnik. […]"
Delo je moral hočeš nočeš dokončati, a občina mu ni izplačala predujma. Po svojih besedah je "dan za dnem prebil na odru in se trudil, da bi obok čimprej poslikal." Zaradi pritiska mestnega magistrata je moral na še mokri omet slikati in že prvo leto po izdelavi so se barve začele razkrajati in so vedno bolj bledele. Vztrajal je, da te poškodbe ni on zakrivil. "Ni šlo po moji volji, ampak po volji drugih! Ti so vse bolje vedeli kakor jaz."
Poslikava obsega več kot 100 kvadratnih metrov. Za poslikavo je naredil res ogromno število skic, večinoma je delal s kredo in ogljem, včasih višal z belo kredo in dokončal v pastelu. Največ študij je posvečal figuram in detajlom. V novem (povojnem) času se je poskušal odzvati na dvoje: na travmo preživete vojne in globoko družbeno in gospodarsko krizo. Bistro oko bo videlo, da so figure in večfiguralne kompozicije neuravnotežene, da se večkrat pojavljajo iste drže telesa in tudi gestika je pretirana. Socialnim vsebinam navkljub podobe ne delujejo ne socialno ne kritično. A stanovalcem, ki jim je Meksika navsezadnje tudi namenjena, se čez poslikave niso pritoževali, No, vsaj jaz nisem našla nobenega podatka o tem.
BTW: Mestna občina Ljubljana je leta 2002 stavbo razglasila za spomenik lokalnega pomena. Freske so bile nazadnje restavrirane leta 2020.
Več o sami vsebini poslikave pa morda v kakšnem prihodnjih člankov.
Komentarji