Slika Kofetarica je ena najznamenitejših slovenskih slik, sem prepričana. Zanimivo je, da je med njo in med sliko Poletje, ki tudi velja za eno najbolj priljubljenih slovenskih slik, le leto nastanka, in vendar sta si sliki tako zelo različni.
Ivana Kobilca, Kofetarica, olje na platnu, 1888, 100 x 70 cm, na ogled v Narodni galeriji. V lasti dr. Petera Hribarja iz Cerknice.
Ivana Kobilca je obe sliki naslikala v svojem "münchenskem obdobju" med letoma 1881 in 1890, to je čas, ki ga je preživela v takratnem kulturno-umetniškem središču Münchnu in je pridno študirala. O sliki Poletje sem v preteklosti že pisala in če bralec_ka še ni prebrala članka, lahko to naredi sedaj: Ivana Kobilca: Poletje
Kot sem že pisala, Kobilca kot ženska ni smela študirati s svojimi moškimi kolegi na akademiji, temveč se je lahko vpisala na zasebne slikarske šole oziroma na umetno-obrtno šolo. Izbrala je zasebno šolo, ki jo je vodil takratni znameniti slikar Alois Erdtelt, ki je predvsem slovel po svojih portretih. Ustvarjal je predvsem pod vplivom holandskega slikarstva. Na njegove ure je hodila celih 7 let. Ivana se je pri Erdteltu učila portretiranja, na ure anatomije pa je hodila h kiparju Christophu Rothu, ki je bil tudi profesor na műnchenski Kraljevi akademiji. Dekleta so pri njem lahko risala akte po golih, tudi moških modelih, kar je bila redkost. Vaje v risanju golega telesa so seveda bile nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure in večfiguralnih kompozicij, a zaradi morale je bilo to ženskam prepovedano in to je bil eden pomembnejših razlogov, zakaj niso smele obiskovati državnih akademij. Akt so zato študirale pri liberalnejših zasebnih učiteljih. Vseeno pa takšen študij ni bil enakovreden študiju na akademijah in Kobilca je pogosto imela težave pri večfiguralnih kompozicijah.
Ivana Kobilca je imela 26 let, ko je naslikala svojo "diplomsko nalogo" Kofetarico. Z njo je pravzaprav končala študij pri Erdteltu. Slika je narejena na način, ki je bil takrat popularen: prevladujejo temne barve, t.i. omakasti odtenki, figura je osvetljena od spodaj navzgor, svetloba na obrazu in rokah je mehka. Našo pozornost privabijo prav obraz, roke in skodelica ter krožniček v njih, ter belina ovratnika. Poteze na obrazu so realistične, opaziti je rahel nasmešek.
Kobilca je prvič razstavilo sliko v Ljubljani leta 1889 in sicer je bila to prva takšna samostojna razstava na Slovenskem. Kritiki so bili nad videnim zadovoljni in eden je celo zapisal: "‘Kavopivka‘ je stara brezzoba ženica, s tako imenovano ‚mardravko‘ na glavi. Nji je čašica ljubega ‚kofetka‘ najboljši užitek na svetu – to se bere z veselega obraza, ki se ji ob srebanju črnega kavnega soka kar samo od sebe smeje. Ta slika je bila razstavljena v Pragi, kjer so češki listi pohvalno pisali o nji." Kavopivka oziroma Mamica kavopivka je naziv, s katerim je Kobilca sama poimenovala svojo sliko.
Kobilca je s sliko potovala po različnih evropskih prestolnicah. Menda je nikoli ni želela prodati in ker je veliko potovala, je slika potovala z njo. Že od samega začetka je bila to ena njenih najljubših slik. Enajst let po tetini smrti jo je prodala njena nečakinja Mira Pintar, njena dedinja. Sliko je imel v lasti premožni industrialec Rado Hribar in je krasila njegov grad Strmol. Po njegovi tragični smrti je sliko leta 2004 dobil vrnjeno v denacionalizacijskem postopku dr. Peter Hribar. V želji, da je Kofetarica na ogled vsem, je z Narodno galerijo sklenil pogodbo o njenem dolgoročnem najemu. Slika v galeriji sicer visi od leta 1970.
Slika je bila v preteklosti poškodovana. Zakaj? Kako?
Za odstiranje tančice skrivnosti o vzrokih poškodbe si je prizadeval prav sedanji lastnik Peter Hribar. Ob ugibanjih, ali je bila slika prerezana ali zgolj prepognjena, se je razkrila zgodba o tem, da jo je Jakopič poslal na Dunaj, da bi izdelali njeno reprodukcijo. Tam so jo nestrokovno prepognili in takšno vrnili Jakopiču, ki je poškodbo skušal sanirati.
V času, ko je slika nastala, so bili v Münchnu slikarji zelo pod vtisom mojstra Rembrandta iz 17. stoletja, kar se da prepoznati tudi v njihovih slikah. Rembrandt je bil znan po svojih avtoportretih in leta 1662 se je upodobil kot Zeuxis. In kdo je bil Zeuxis? Gre za grškega slikarja iz 5. stol. pnš, ki je bil posebno znan po svojih tihožitjih. Nekoč je menda do njega prišla neka starejša gospa, ki je želela, da naslika njen portret. "Ni problema," je rekel. "Ampak prosim, naslikajte me mlado." "Kako, mlado?" je bil presenečen slikar. "No, vem, da sem že v letih, ampak na sliki bi želela izgledati kot boginja Afrodita." "Afrodita? Boginja ljubezni in lepote, Afrodita? AHAHAHAHAHA!" Legenda pravi, da je od smeha kar umrl.
Rembrandt, Avtoportret kot smejoči se Zeuxis, olje na platnu, 1662.
Vidite morda kakšno podobnost v upodobljencih?
Komentarji