Edgar Degas: Pivka absinta (3. del)

 

V prejšnjih dveh prispevkih (prvi del in drugi del) smo naredili uvod v sliko Pivka absinta avtorja Edgarja Degasa in se dotaknili možnih interpretacij, danes pa nadaljujemo in naredimo zaključek.

Edgar Degas, Pivka absinta, 1876, Musée d’Orsay, Pariz.

Moja interpretacija slike temelji na vsesplošnem občutku osamljenosti in melanholije, ki veje iz slike, in tudi nekakšnega občutja utesnjenosti. Ženska na sliki daje vtis neskončnega čakanja. Kot da čaka, da se bo nekaj zgodilo, pa se ne zgodi čisto nič novega, kar bi prekinilo ta nepremični prizor čakanja. Na tem mestu se ne zdi pomembno vedeti, če se moški in ženska poznata ali pa le po naključju sedita skupaj. Oba sta namreč osamljena in delita iste občutke. Na tej sliki ne slišimo glasbe, tako kot se jo da slišati na drugih Degasovih slikah, ki ponazarjajo družbo v kavarnah, in tudi ni nobenih pogovorov. Čista tišina je v tem prostoru, vse, kar se zasliši na vsake toliko, je žvenketanje kozarcev za pultom. Mi, gledalci, ki gledamo ta prizor, smo postavljeni v vlogo »vohljača«, ker spremljamo dogodek tako, da nas osebi ne vidita, ker sta zatopljena vsak v svoje misli.

Slika ostaja zanimiva zaradi neskončnih možnosti interpretacij, hkrati pa izgubi čar, čim se začnemo bolj poglabljati vanjo in analizirati sleherno podrobnost.

Slika je omadeževala čast obeh naslikanih oseb in Degas je bil primoran javno povedati, da osebi nista alkoholika, zato da je lahko opral njuno čast. Nasploh mu ni bilo povšeči, da se je toliko govorilo o njegovi sliki, še posebej v angleških časopisih, kjer so se razvneli pravi dvoboji med zagovorniki in nasprotniki slike. Bil je tudi proti novemu poimenovanju slike, kot jo poznamo danes.

Tudi slikar Edouard Manet je preučeval nočno življenje v kavarnah in poskušal prikazati nasprotja med ljudmi. Dve leti za nastankom slike Absint je naslikal sliko V kavarni (1878).

Edouard Manet, V kavarni, 1878, zbirka Oscarja Reinharta, Winterthur.

Na Degasovo sliko nas spomni predvsem po načinu, kako so osebe upodobljene – so neodvisne ena od druge, četudi so postavljene skupaj oziroma ena ob drugi. Njihovi pogledi so večinoma zazrti nekam stran, nekam, kamor gledalec ne vidi, saj je slika omejena z za gledalca ostro in nelogično odsekanim desnim robovom, ki je sicer značilen za Degasove slike. Za njimi so prikazane osebe, ki sedijo za sosednjo mizo, a njihovih obrazov ne vidimo, saj je tudi levi rob slike ostro odrezan.

Prvo, kar opazi gledalec, je ženska, ki je postavljena v ospredje. Gleda v našo smer in se prijazno smehlja. Za njo opazimo lepo oblečenega moškega, ki pa gleda drugam oziroma v isto smer kot ženska, ki sedi za njim. Ne vemo, kam gledata, saj je, kot sem že zapisala, desni rob slike odrezan in si zato ne znamo predstavljati, kaj se dogaja. Obe osebi, ki sta bližje nam, imata pred seboj na mizi vrčka piva.

Slika Pivka absinta je bila navdih za nastanek Manetove slike, slikar pa je uporabil isti ženski model kot Degas, se pravi Ellen Andrée, o kateri sem pisala že v prejšnjih člankih. Moški zraven nje je prijatelj impresionistov Henri Guérard, ki se je kasneje poročil z Manetovo vajenko Evo Gonzalès, in je na tej sliki nekako prevzel vlogo Marcellina Desboutina. Ker je Manet sliko naredil kasneje, lahko opazimo tudi spremembo: na Degasovi sliki sta osebi oblečeni v revna in ponošena oblačila, tu pa predstavljata bogatejši družbeni razred s svojimi novimi bogatimi oblačili. In skupaj z njunimi novimi bogatimi oblačili se zdi, da se spremeni tudi njuno počutje. Ellen se zdi zadovoljna in kaže zanimanje za okolico. Zazdi se nam, da Manet nadaljuje s študijo oseb, ki jo je začel Degas: medtem ko ju je Degas postavil v pusto in revno okolje, kjer sta nesrečna, ju je Manet postavil v bučno in bogato okolje, kjer pa se njuno počutje spremeni. Prikazal je drugačno kavarno kot Degas.

Leta 1927 je ameriški slikar Edward Hopper pod vplivom Degasove Pivke absinta naslikal sliko z naslovom Avtomat. Tako kot na večini njegovih slik je tudi na tej neizogibno vzdušje osamljenosti. Gledalcu je prepuščeno, da si sam postavlja vprašanja v zvezi z naslikanim in da sam določi zgodbo. Slika predstavlja z močnimi lučmi osvetljen prostor. »Avtomat« je beseda, ki je v Združenih državah Amerike dolgo časa označevala kavarne, kjer so si ljudje s hrano lahko postregli sami. Ženska, ki je postavljena za mizo v kavarni, je sama. Njen pogled je usmerjen v skodelico pred njo. Deluje nam zamišljena in morda tudi žalostna.

Edward Hopper, Avtomat, 1927, Des Moines Art Center, Des Moines.

Čar te slike (in drugih omenjenih) je ravno v tem, da ne vemo ničesar in da lahko v nedogled sestavljamo zgodbe, da ženski pripisujemo takšne in drugačne lastnosti in si zamišljamo, zakaj nam daje občutek melanholije. V tem nas spomni na Pivko, kjer se tudi Degas ni izrekel o vsebini svoje slike in je zato podvržena različnim interpretacijam. Hopper nam na sliki Avtomat pomaga le s tem, da ženska v nas zbudi sočutje in bi jo radi razumeli. Postavi nas torej na njeno stran, medtem ko se za Degasa  zdi, da tega ni naredil.

Konec.