GledalKaja

  V Narodni galeriji se je v začetku oktobra odprla razstava del Ivana Zajca, slovenskega kiparja (1869-1952). Zajec je bil sodobnik naših impresionistov in pogosto so skupaj razstavljali pod imenom Sava. Ivan Zajec je bil rojen leta 1869 v Ljubljani. Kiparstvo je študiral in delal na Dunaju in v Parizu. Ko se je za krajši čas ustavil v Münchnu, je tam spoznal Antona Ažbeta, ki je ravno v tem času odpiral svojo zasebno risarsko in slikarsko šolo. Tam je verjetno spoznal tudi Riharda Jakopiča, ki je Zajca kasneje povabil v umetniško društvo Sava. Ivan Zajec je res ogromno delal, a saj je moral, da je preživel. Trud se mu je dobro obrestoval. Ko je leta 1899 sodeloval na natečaju za postavitev Prešernovega spomenika v Ljubljani, so izbrali prav njegov projekt. Čez 6 let je kip skupaj s sporno muzo in Fabianijevim podstavkom končno na ogled vsem. Briljantni Hinko Smrekar je naredil karikaturo slovenskih likovnih umetnikov. Zajec je predstavljen kot pek, ki je pekel (beri: štancal ...

  Hieronymus Bosch, Triptih z vrtom naslad , 1490–1510, olje na lesu, Muzej Prado, Madrid. Delo je ocenjeno na 40 milijonov dolarjev. O slikarju Hieronymusu Boschu (1450-1516) ni veliko znanega. So pa ugotovili, da njegov priimek izhaja iz njegovega rojstnega kraja Hertogenbosch ('Knežev gozd') (severni Brabant), ki se običajno imenuje "Den Bosch" ('gozd'). Po starem očetu je podedoval družinsko obrt, oče pa je bil bolj ambiciozen – deloval je kot umetniški svetovalec mestne bratovščine Naše ljube Gospe, katere del je bil kasneje tudi naš Bosch. Ker je bil dobro preskrbljen, Bosch  v primerjavi z drugimi slikarji ni čutil pritiska ugajati naročnikom in je torej bolj sproščeno izbiral motiviko. In kakšna motivika je to bila! Večinoma je izbiral teme, ki so zanimale njega. Človek bi pomislil, da je slikal pod vplivom ali pa da je imel težave s psihičnim zdravjem. A preciznost, posebna pozornost, namenjena detajlom in občutek za barvno kompozicijo dokazujejo, ...

Ljubljanski grafični bienale is back! Na razstavi se tokrat predstavlja več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov in nemogoče je, da bi čisto vse obravnavala, zato sem naredila kratek izbor mojih najljubših del. Začetek bienala sega v leto 1955, ko je takratni direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik v sodelovanju z Božidarjem Jakcem, Zoranom Mušičem in drugimi zoorganiziral predstavitev sodobne grafike . Takrat je razstavljal tudi Pablo Picasso (slišala sem, da naj bi v depojih še vedno hranili dve njegovi grafiki), ki ga je v to prepričal znanec Mušič. Od takrat naprej je grafični bienale zavzel pomembno vlogo ne samo v tedanji Jugoslaviji, ampak tudi širše v svetu. Vse se je spremenilo nekako v zadnjih desetletjih, ko so se kuratorji raje kot grafiko odločili razstavljati sodobno umetnost (govorimo tudi o instalacijah, performansih, land artu itd.), ki z grafiko nimajo nič skupnega. Nekateri kritiki in obiskovalci organizatorjem to hudo zamerijo. Ampak letos se grafika vrača na...