GledalKaja

  V Galeriji Narodnega doma se je odprla zanimiva razstava, ki predstavlja del zapuščine, ki jo je slikarka Metka Krašovec zapustila Narodni galeriji. Izbor njenih risb so prepustili igralcu Radku Poliču - Racu, ki jih je postavil v kontekst modernistične poezije njenega partnerja Tomaža Šalamuna. Razstava je sestavljena iz Šalamunovih besedil in risb Metke Krašovec. Detajl iz ene od risb. Risbe niso označene z naslovi. Tomažu Šalamunu likovna umetnost ni bila tuja, navsezadnje je že kot mladenič sodeloval z neoavantgardno skupino OHO (o njih sem pisala  tu ), tudi njegov brat Andraž Šalamun je bil član omenjene skupine. A partnerica Metka Krašovec ga je navdihovala na drugačen način. Intimna dela se zdijo vrhunec njunega skupnega ustvarjanja, in Krašovec je v resnici sama povedala, da so prav njene risbe in slike na papirju umetniško najbližje Šalamunovi poeziji: »Tomaž /…/ je vedno trdil, da sva si bila v osemdesetih letih, ko so nastajale moje risbe in slike na papirju, ume...

V prejšnjem članku  smo spoznali enega najbolj zanimivih slovenskih slikarjev 19. stoletja, danes pa bomo še nekaj več povedali o slikarskih principih, ki jih je učil v svoji slikarski šoli. Prijetno branje želim! Anton Ažbe je v svoji šoli uvedel slikanje po načelu krogle (»Kugelprinzip«). Gre za to, da vse izhaja iz krogle in je torej zaobljeno. To še posebej pride do izraza pri portretih, kjer se s pomočjo kugelprinzipa (na glavi oziroma obrazu) lažje obravnava svetlobo in senco . Študente je tudi spodbujal, naj barve na platno nanašajo neposredno in naj jih ne mešajo na slikarski paleti (t. i. kristalizacija barv). Naši štirje impresionisti Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matej Sternen in Matija Jama so se šolali pri Ažbetu različno dolgo. Nanje je vplival na začetku šolanja, potem pa so razvili vsak svoj prepoznavni slog. Jakopič je od Ažbeta denimo vzel mehčanje zunanjih obrisov, svetlobne mehčave in posvetlitve senčnih partij. Slika Zamorka Slika z naslovom Zamorka je zagot...

  Ste že slišali za slikarja Antona Ažbeta? Še nikoli? Tudi njegove najbolj znane Zamorke ne poznate? No, potem pa je skrajni čas, da ga spoznate! Že v uvodu je treba povedati, da velja Anton Ažbe (1862 – 1905) za enega najboljših slovenskih pedagogov druge polovice devetnajstega stoletja. Vplival je na celo generacijo slikarjev in kiparjev, omenimo naj naše impresioniste, srbsko slikarko Nadeždo Petrović in začetnika abstraktnega slikarstva Vasilija Kandinskega. Bil je ista generacija kot so slikarji Ivana Kobilca, Ferdo Vesel in Jožef Petkovšek. In v nekem momentu so se vsi štirje znašli v Münchnu, takratni evropski prestolnici umetnosti. Fotografija, na kateri je Anton Ažbe. Posneto leta 1889. Rojen je bil leta 1862 v vasi Dolenčice nad Poljanami. Tone, kot so ga klicali, je bil šibek in v rasti zaostal, bolehen in telesno malo pohabljen. Ažbeta so poslali v Celovec, da bi se izučil za trgovskega vajenca. Učil se je delati škrniclje, tehtati moko in sladkor. A tam ni dolgo zdrža...

  Zgodba Hinka Smrekarja (1883 – 1942) je, po mojem mnenju, ena najbolj tragičnih v slovenskem prostoru. Umetnik, ki se je celo življenje boril za preživetje, ki si je želel, da bi ga ljudje razumeli in ga cenili, je na koncu za svojo odkritosrčnost in   brezkompromisnost plačal z življenjem. V Narodni galeriji so se odločili, da bodo slavili njegovo življenje, zato so se mu poklonili z obširno razstavo. Ta lepo zaokrožuje  ljubljanske razstave, ki so v ospredje postavile ilustracijo: poleg Smrekarja sta na ogled 14. Slovenski bienale ilustracije in Picasso: Črka v risbo. O vsem tem sem že pisala - povezave do mojih recenzij najdete na koncu tega članka. Avtoportret, 1939.   Morda malenkost bolj pregledna razstava, kot je bila prejšnja prikazuje Smrekarjevo delo med letoma 1918 in 1942. Človek kar ne more verjeti, kako ustvarjalen človek je bil. Že na prvem delu smo videli raznorazna čarobna bitja (v ospredju so bile čarovnice in bitja iz nočnih mor), ki so prilezla ...

  Letos poteka že 14. slovenski bienale ilustracije, kjer se splošni javnosti predstavi izbrana ilustratorska produkcija. Letošnja žirija v sestavi Tatjana Pregl Kobe, Zvonko Čoh, Petra Černe Oven, Silvan Omerzu in Nina Pirnat Spahić (to je zadnja razstava te kustosinje, ki je vrsto let delala v Cankarjevem domu) je izbrala največ del do sedaj. Med 126 deli je izbrala namreč kar 81 del in tudi nagrad je bilo letos podeljenih največ – kar štirinajst. Tudi letos se je, tako kot na preteklih bienalih, pokazalo, da je naša ilustratorska produkcija izredno kvalitetna. Tako najdemo bisere med poljudno-znanstveno, otroško, politično obarvano ilustracijo (tu mislim tudi karikature), ilustracijo, ki se pojavlja v pesniških zbirkah ali v strokovni literaturi. Nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo je prejel Daniel Demšar, nagrado Hinka Smrekarja pa Lila Prap.   Prejemnik nagrade za življenjsko delo je že tradicionalno predstavljen v posebnem delu galerije. Daniel Demšar (1954, Ma...