Preskoči na glavno vsebino

Drugi del razstave Hinka Smrekarja v Narodni galeriji

 

Zgodba Hinka Smrekarja (1883 – 1942) je, po mojem mnenju, ena najbolj tragičnih v slovenskem prostoru. Umetnik, ki se je celo življenje boril za preživetje, ki si je želel, da bi ga ljudje razumeli in ga cenili, je na koncu za svojo odkritosrčnost in  brezkompromisnost plačal z življenjem. V Narodni galeriji so se odločili, da bodo slavili njegovo življenje, zato so se mu poklonili z obširno razstavo. Ta lepo zaokrožuje ljubljanske razstave, ki so v ospredje postavile ilustracijo: poleg Smrekarja sta na ogled 14. Slovenski bienale ilustracije in Picasso: Črka v risbo. O vsem tem sem že pisala - povezave do mojih recenzij najdete na koncu tega članka.

Avtoportret, 1939.

 

Morda malenkost bolj pregledna razstava, kot je bila prejšnja prikazuje Smrekarjevo delo med letoma 1918 in 1942. Človek kar ne more verjeti, kako ustvarjalen človek je bil. Že na prvem delu smo videli raznorazna čarobna bitja (v ospredju so bile čarovnice in bitja iz nočnih mor), ki so prilezla iz njegove domišljije, sedaj pa se jim pridružijo še palčki, škrati, gnomi, povodniki in Sneguljčice, ki veliko raje zavrnejo princa in zbežijo z razbojniki. Postavlja jih v nerealne kraje, denimo v Indijo Koromandijo, kjer je vsega na pretek. Večina teh slik in risb je nastala v povojnem času, ko je vladala huda revščina.

Zimska idila, ok. 1930. Slika z motivom palčka na srni je bila na razstavo dodana tik pred otvoritvijo. Kustosinjo Simončič je navdušila tudi zaradi tega, ker je Smrekar sliko naslikal prepričljivo, realistično. Pogosto so mu namreč očitali, da je sicer dober risar in da so njegove grafike čisto dobre, a da slikar pa nikakor da ni dober in naj se nikar ne trudi s slikanjem.

Tako kot na prvi razstavi so tudi na tej izpostavljene ilustracije, ki so izjemno kritične. Smrekar komentira slovensko črno kroniko, spore med liberalci in klerikalci, svetovno politiko, tudi napačne odločitve njegovih prijateljev. In to vedno brez dlake na jeziku! Hinka Smrekarja si predstavljam kot Tomaža Lavriča našega časa. Izjemno duhovit, zmožen že z nekaj potezami in le nekaj besedami zadeti žebljico na glavico in sprožiti tak huronski smeh, da človeka vrže s stola. Oba s svojimi deli presegata žanr karikature. Podobno kot Smrekar nekoč se tudi Lavrič ne zadovolji s karikaturo kot poljem razvedrila in golega humorja, temveč v njej vidi precej bolj pomembno vlogo družbeno-politične kritike, ki najdlje seže ravno preko humorja. Marsikatera informacija se je zaradi tako velike časovne razdalje seveda izgubila in tako nam pri kakšni Smrekarjevi karikaturi pravzaprav ni jasno, za kaj gre, a kustosinja razstave Alenka Simončič se je potrudila, da je za večino poiskala razlago, kar je na razstavi tudi lepo predstavljeno na napisnih ploščicah.

Plombiranje zob zverem, 1926, zasebna last. Napis pod ilustracijo se glasi: »Slovencem kulturo gojiti je reč nakazna!! Zverinam zobe plombirat je bolj prijazna!!!« 

Gospod in gospa Bicek v gledišču, 1927. Upodobljena sta tipična obiskovalca Narodnega gledališča v Ljubljani. ob različnih predstavah lahko spremljamo, kako njuna pozornost postopoma popušča, dokler na koncu ob Shakespearu celo ne zaspita.

Nekatere karikature govorijo same zase.

Del razstave je namenjen planinstvu. Smrekar je namreč naredil kar nekaj ilustracij za Planinski vestnik. Leta 1936 je naredil cikel šestih planinskih zgodb, kjer se je osredotočil na posamezne planinske tipe. Kasneje so bile podobe izdane na razglednicah. Slovensko planinsko društvo se je razvilo iz društva Slovenskih piparjev, kjer so planinci vedno morali s seboj nositi svojo pipo. Če so jo na izletu pozabili doma, so morali plačati kazen, ta denar pa so nato porabili na naslednjem izletu.

Slika Velika planina, ok. 1936.

V času, ko se je Hitler zavihtel na oblast, so se določeni posamezniki že začeli zavedati prihajajoče nevarnosti. Tudi Smrekar je med tistimi, ki reagira in sicer na način, kot je najbolj znal: preko svojih podob. Nastal je cikel Zrcalo sveta.

V ciklu Zrcalo sveta je 40 risb, na razstavi jih je na ogled malo več kot 20. Ne samo vojne, na njih komentira tudi hinavščino, izkoriščanje in korupcijo. V času, ko jih je delal, je potožil, da mu v glavi kar brenči od idej in, kakor se je pogosto zgodilo, ko se je nad čem navdušil, je delal po cele dneve, ker je želel dati »čim več ven.«




Od zgoraj navzdol: Bog vojne. Bog naše dobe. Zahvalna pesem svetovni vojni. Maloh – dumping (vsi iz Zrcala sveta).

Na razstavi najdemo tudi Smrekarjeve kipe. Javnost je sicer opozoril, da ni noben Michelangelo, s svojimi kipi da želi le razvedriti rojake.

 

Levo: Ivan Grohar (1867 – 1911), desno: Ivan Hribar (1851 – 1941). Oba kipa sta nastala leta 1941. 

Še nekaj avtoportretov:

Avtoportret, 1942.

Avtoportret, 1927. 

Hinko Smrekar je bil star 59 let, ko so ga ubili italijanski fašisti. Obstaja več različic o njegovi aretaciji, ena izmed njih gre takole: 30. septembra 1942 naj bi ga fašisti aretirali, ker je s seboj nosil ilegalno literaturo. Noč je preživel v zaporu, naslednji dan, 1. oktobra 1942, pa so ga brez sojenja odpeljali do Gramozne jame, kjer so ga ustrelili.

Osmrtnica-rebus za Hinka Smrekarja v časopisu Jutro. Na ilustraciji je iz lesa zbita krsta, poleg pa polomljena smreka s črko R (SmrekaR). Pod podobo je napis KONEC. 

Narodna galerija nas je s to obsežno razstavo v dveh delih razvadila. Človek bi si želel, da bi pogosteje videli dela Hinka Smrekarja in samo upamo lahko, da ne bo preteklo spet 69 let do naslednje razstave. Hinko Smrekar je imel namreč samo eno pregledno razstavo v Narodni galeriji (leta 1952). 

 
V knjigi vtisov najdemo poklone slovenskih avtorjev. Na zgornji fotografiji Tomaž Lavrič, na spodnji Zoran Smiljanić.

Razstava bo na ogled do predvidoma 13. februarja 2022. Članek je bil v krajši in spremenjeni različici objavljen v decembrski številki Kraljev ulice. 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...

Leonardova Zadnja večerja

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno  [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...

Loščika in ilustracije

 Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...

Ivana Kobilca in pariški Salon

V enem prvih prispevkov  smo govorili o Kobilčini sliki Poletje . Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat.  Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih zna...

Razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v Narodni galeriji

  Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še.  [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...

Nismo poslednji! Dachauska izkušnja Zorana Mušiča

Letos mineva 75 let odkar so Američani osvobodili ujetnike taborišča Dachau. Med njimi je bil Slovenec Zoran Mušič, ki je tam preživel kar šest mesecev. Spada med naše najpomembnejše slikarje in je s svojimi cikli Konjičkov, kraških in dalmatinskih motivov zaslovel tudi širše. Najbolj znan pa je morda prav njegov cikel slik  Nismo poslednji . Mušič je v taborišču delal kot strugar v tovarni orožja. Umetniško znanje diplomiranega slikarja so hitro prepoznali nemški stražarji, ki jih je Mušič portretiral, po fotografijah pa je naredil tudi portrete njihovih deklet in žena. Po njegovem pričevanju naj bi ga za dobro opravljeno delo kdaj pa kdaj nagradili s piščančjim bedrom. Mušič ni bil edini tak primer, čigar nadarjenost so prepoznali stražarji: izpričano je, da so naročali risbe in slike pri slikarju in profesorju Aldu Carpi, ki je bil deportiranec v Gusnu. Naročali so družinske portrete in italijanske krajine, ki jih je slikal po spominu. Carpi je esesovcem želel naslikati taborišč...

Ivana Kobilca: Poletje

Slika Poletje je gotovo ena najlepših in najpomembnejših slik v slovenski zgodovini. Visi v Narodni galeriji in je glavni izmed razlogov, zakaj Slovenci najraje obiščemo prav Ravnikarjev del galerije, kjer so razstavljena dela 19. in 20. stoletja. Ljubljančanka Ivana Kobilca je bila svetovljanka, a med kraji, ki jih je imela najraje, je bila gorenjska vas Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic (tudi Škofič) je bila doma z Britofa pri Podbrezjah in slikarka se je z veseljem vračala sem tudi med večletnim bivanjem v tujini. Leta 1889 je prav v tem kraju pričela slikati sliko Poletje , dokončala pa jo je naslednje leto.  Ivana Kobilca, Poletje , 1889-1890, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije Kot je znano, si je pri delu pomagala s fotografijo. Ni pa bila edina, ki je to počela: slikarji so si v tem času pomagali s fotografijo, ki je pričela nadomeščati skice. Naredila je kar nekaj fotografij in vidimo lahko, da se v marsičem razlikujejo od končne slike: zdi se, da je iz...

Najlepša Rafaelova Madona

  Vse od konca 18. stoletja sliko  spremljajo  nenavadna doživetja. Veliko tistih, ki so si sliko ogledali, je doživelo nekakšne religiozne ekstaze, podobne Stendhalovemu sindromu. To je pomembno zaznamovalo tudi nemško romantiko v 19. stoletju. Rafael, Sikstinska Madona, 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mojstrov v Dresdnu.  Nemci so si v zadnjih desetletjih 18. stoletja delo razlagali kot Rafaelovo vizijo: odprla so se nebesa in prikazala se mu je Marija. Najprej nas prevzame podoba Marije, ki v naročju drži Dete. Njen obraz je sicer mil, vendar pa nam njen izraz odkriva nekaj neopisljivega. Jezuščkov izraz je odmev njenega izraza. Več strokovnjakov se je v preteklosti trudilo razvozlati ta pomen, vendar še nismo dobili nekega končnega odgovora. Morda gre za grozo ob spoznanju, kakšno trpljenje čaka Jezusa, ko bo odrasel. Rafael, Sikstinska Madona (detajl), 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mo...