Drugi del razstave Hinka Smrekarja v Narodni galeriji
Zgodba Hinka Smrekarja (1883 – 1942) je, po mojem mnenju, ena najbolj tragičnih v slovenskem prostoru. Umetnik, ki se je celo življenje boril za preživetje, ki si je želel, da bi ga ljudje razumeli in ga cenili, je na koncu za svojo odkritosrčnost in brezkompromisnost plačal z življenjem. V Narodni galeriji so se odločili, da bodo slavili njegovo življenje, zato so se mu poklonili z obširno razstavo. Ta lepo zaokrožuje ljubljanske razstave, ki so v ospredje postavile ilustracijo: poleg Smrekarja sta na ogled 14. Slovenski bienale ilustracije in Picasso: Črka v risbo. O vsem tem sem že pisala - povezave do mojih recenzij najdete na koncu tega članka.
Avtoportret, 1939.
Morda
malenkost bolj pregledna razstava, kot je bila prejšnja prikazuje Smrekarjevo
delo med letoma 1918 in 1942. Človek kar ne more verjeti, kako ustvarjalen
človek je bil. Že na prvem delu smo videli raznorazna čarobna bitja (v ospredju
so bile čarovnice in bitja iz nočnih mor), ki so prilezla iz njegove
domišljije, sedaj pa se jim pridružijo še palčki, škrati, gnomi, povodniki in
Sneguljčice, ki veliko raje zavrnejo princa in zbežijo z razbojniki. Postavlja
jih v nerealne kraje, denimo v Indijo Koromandijo, kjer je vsega na pretek.
Večina teh slik in risb je nastala v povojnem času, ko je vladala huda
revščina.
Zimska idila, ok. 1930. Slika z motivom palčka na srni je bila na razstavo dodana tik pred otvoritvijo. Kustosinjo Simončič je navdušila tudi zaradi tega, ker je Smrekar sliko naslikal prepričljivo, realistično. Pogosto so mu namreč očitali, da je sicer dober risar in da so njegove grafike čisto dobre, a da slikar pa nikakor da ni dober in naj se nikar ne trudi s slikanjem.
Tako
kot na prvi razstavi so tudi na tej izpostavljene ilustracije, ki so izjemno
kritične. Smrekar komentira slovensko črno kroniko, spore med liberalci in
klerikalci, svetovno politiko, tudi napačne odločitve njegovih prijateljev. In
to vedno brez dlake na jeziku! Hinka
Smrekarja si predstavljam kot Tomaža Lavriča našega časa. Izjemno duhovit,
zmožen že z nekaj potezami in le nekaj besedami zadeti žebljico na glavico in
sprožiti tak huronski smeh, da človeka vrže s stola. Oba s svojimi deli
presegata žanr karikature. Podobno kot Smrekar nekoč se tudi Lavrič ne zadovolji
s karikaturo kot poljem razvedrila in golega humorja, temveč v njej vidi precej
bolj pomembno vlogo družbeno-politične kritike, ki najdlje seže ravno preko
humorja. Marsikatera informacija se je zaradi tako velike časovne razdalje
seveda izgubila in tako nam pri kakšni Smrekarjevi karikaturi pravzaprav ni
jasno, za kaj gre, a kustosinja razstave Alenka Simončič se je potrudila, da je
za večino poiskala razlago, kar je na razstavi tudi lepo predstavljeno na
napisnih ploščicah.
Plombiranje zob zverem, 1926, zasebna last. Napis
pod ilustracijo se glasi: »Slovencem kulturo gojiti je reč nakazna!! Zverinam
zobe plombirat je bolj prijazna!!!«
Gospod in gospa Bicek v gledišču, 1927. Upodobljena sta tipična obiskovalca Narodnega gledališča v Ljubljani. ob različnih predstavah lahko spremljamo, kako njuna pozornost postopoma popušča, dokler na koncu ob Shakespearu celo ne zaspita.
Nekatere karikature govorijo same zase.
Del
razstave je namenjen planinstvu. Smrekar je namreč naredil kar nekaj
ilustracij za Planinski vestnik. Leta 1936 je naredil cikel šestih planinskih
zgodb, kjer se je osredotočil na posamezne planinske tipe. Kasneje so bile
podobe izdane na razglednicah. Slovensko planinsko društvo se je razvilo iz društva
Slovenskih piparjev, kjer so planinci vedno morali s seboj nositi svojo pipo.
Če so jo na izletu pozabili doma, so morali plačati kazen, ta denar pa so nato
porabili na naslednjem izletu.
Slika Velika planina, ok. 1936.
V času, ko se je Hitler zavihtel na oblast, so se določeni posamezniki že začeli zavedati prihajajoče nevarnosti. Tudi Smrekar je med tistimi, ki reagira in sicer na način, kot je najbolj znal: preko svojih podob. Nastal je cikel Zrcalo sveta.
V ciklu Zrcalo
sveta je 40 risb, na razstavi jih je na ogled malo več kot 20. Ne samo
vojne, na njih komentira tudi hinavščino, izkoriščanje in korupcijo. V času, ko
jih je delal, je potožil, da mu v glavi kar brenči od idej in, kakor se je
pogosto zgodilo, ko se je nad čem navdušil, je delal po cele dneve, ker je želel
dati »čim več ven.«
Od zgoraj navzdol: Bog vojne. Bog naše dobe. Zahvalna pesem svetovni vojni. Maloh – dumping (vsi iz Zrcala sveta).
Na razstavi najdemo tudi Smrekarjeve kipe. Javnost je sicer opozoril, da ni noben Michelangelo, s svojimi kipi da želi le razvedriti rojake.
Levo: Ivan Grohar (1867 – 1911), desno: Ivan Hribar (1851 – 1941). Oba kipa sta nastala leta 1941.
Še nekaj avtoportretov:
Avtoportret, 1942.
Avtoportret, 1927.
Hinko Smrekar je bil star 59 let, ko so ga ubili italijanski fašisti. Obstaja več različic o njegovi aretaciji, ena izmed njih gre takole: 30. septembra 1942 naj bi ga fašisti aretirali, ker je s seboj nosil ilegalno literaturo. Noč je preživel v zaporu, naslednji dan, 1. oktobra 1942, pa so ga brez sojenja odpeljali do Gramozne jame, kjer so ga ustrelili.
Narodna galerija nas je s to obsežno razstavo v dveh delih razvadila. Človek bi si želel, da bi pogosteje videli dela Hinka Smrekarja in samo upamo lahko, da ne bo preteklo spet 69 let do naslednje razstave. Hinko Smrekar je imel namreč samo eno pregledno razstavo v Narodni galeriji (leta 1952).
Razstava bo na ogled do predvidoma 13. februarja 2022. Članek je bil v krajši in spremenjeni različici objavljen v decembrski številki Kraljev ulice.
- Povezava do članka 14. Slovenski bienale ilustracije: https://gledalkaja.blogspot.com/2022/01/14-slovenski-bienale-ilustracije.html
- Povezava do razstave Picasso: Črka v risbo: https://gledalkaja.blogspot.com/2021/12/pablo-picasso-v-ljubljani-razstava.html
- O prvem delu razstave Hinka Smrekarja v Narodni galeriji sem že pisala: https://gledalkaja.blogspot.com/2021/08/prvi-del-razstave-hinka-smrekarja-v.html
Komentarji