Ste že slišali za slikarja Antona
Ažbeta? Še nikoli? Tudi njegove najbolj znane Zamorke ne poznate? No, potem pa je skrajni
čas, da ga spoznate!
Že v uvodu je treba
povedati, da velja Anton Ažbe (1862 – 1905) za enega najboljših slovenskih
pedagogov druge polovice devetnajstega stoletja. Vplival je na celo generacijo
slikarjev in kiparjev, omenimo naj naše impresioniste, srbsko slikarko Nadeždo
Petrović in začetnika abstraktnega slikarstva Vasilija Kandinskega. Bil je ista
generacija kot so slikarji Ivana Kobilca, Ferdo Vesel in Jožef Petkovšek. In v
nekem momentu so se vsi štirje znašli v Münchnu, takratni evropski prestolnici
umetnosti.
Fotografija, na kateri je Anton Ažbe. Posneto leta 1889.
Rojen je bil leta 1862 v vasi
Dolenčice nad Poljanami. Tone, kot so ga klicali, je bil šibek in v rasti
zaostal, bolehen in telesno malo pohabljen. Ažbeta so poslali v Celovec,
da bi se izučil za trgovskega vajenca. Učil se je delati škrniclje, tehtati
moko in sladkor. A tam ni dolgo zdržal, saj je znano, da se je v Ljubljani
pridružil mojstru Janezu Wolfu (1825 – 1884) in se začel učiti pri njem. Janez
Wolf je bil takrat najuglednejši ljubljanski slikar. Sam se je šolal pri
soboslikarjih, nato pa je šel k vojakom. Od tam je bil odpuščen, zato se je
odpravil v Italijo: veliko je potoval in nato štiri leta študiral v Benetkah. Ažbe
je pri Wolfu ostal nekje dve leti, jeseni 1882 pa že odšel na Dunaj, kjer je
obiskoval predavanja na akademiji, čez dve leti pa je že poslušal predavanja na
münchenski akademiji. Menda
je kmalu začel prejemati naročila za portrete in pozive k rednim razstavam v Stekleni
palači, o čemer so sanjali vsi tamkajšnji slikarji. Kot študent je rad
pomagal svojim kolegom in jim svetoval: popravljal je njihove zgrešene risbe in
slike – in pri tem je bil zelo dober. Že takrat bi lahko zanj rekli to, kar so
kasneje o njem povedali njegovi študentje: da je njegova korektura vredna več
kot celo leto na akademiji.
In res, spomladi leta 1891
je na pobudo prijateljev odprl svojo šolo. Prijatelji so namreč sklenili, da bodo oni pokrivali
najemnino za atelje, izdatke za modele in druge stroške, pa seveda mojstrov
honorar. Ažbetova šola je bila le ena izmed privatnih šol v na Münchnu, vendar je kmalu
postala najboljša šola in celo sekretariat akademije je s svojim žigom overjal
spričevala, ki jih je Ažbe podpisoval. Med akademijo in njegovo šolo so vladali
prijateljski odnosi, utemeljeni na vzajemnem spoštovanju (dva izmed profesorjev
na akademiji sta bila njegova prijatelja). Šolo je vodil kar štirinajst let,
vse do svoje smrti.
Prvotno naj bi Ažbe imel
dve šoli: eno za dekleta, drugo za fante, a je to kmalu spremenil; ena šola je
bila namenjena (po njegovem strokovnem mnenju) boljšim in druga slabšim študentom
(oba spola sta torej študirala skupaj). Sprejel je vsakogar, ki je opravil izpit –
narediti je bilo treba dobro risbo, tako se zdi, da šola ni bila namenjena
popolnim začetnikom.[1]
Šolnino se je plačevalo vsak mesec: v poletnem času 26 mark, v zimskem 27 mark,
lahko pa so se učenci odločili le za dopoldanske ali pa popoldanske ure (to je
prišlo ceneje). Bila pa je tudi izjema: nadarjeni učenci so bili menda deloma
ali pa v celoti oproščeni šolnine. To je po vsej verjetnosti še povečalo
popularnost te zasebne šole med učenci. Mojster je poučeval risanje in slikanje po živih
modelih (glava, obleka, akt), pa tudi anatomijo in perspektivo. V
kratkem času je znal študentu podati dobro obrtno znanje in vedel je, da ni
nujno, da nauči vse, kar so učili na akademiji, temveč da je najpomembneje, da
zna študent v čim krajšem času izdelati solidno razstavno sliko.
Pogled na Ažbetovo delavnico, okoli 1900.
Po pripovedovanjih naj bi
bilo skupno število vseh, ki so šli skozi to šolo, sto petdeset, povprečno pa
je bilo v delavnici osemdeset študentov. Šolo so obiskovali predstavniki več kot
dvajset dežel: Avstrije, Bosne, Češke, Estonije, Hrvaške, Litve, Madžarske,
Nemčije, Poljske, Romunije, Rusije, Slovaške, Slovenije, Srbije, Švice, po
nekaterih podatkih pa še Anglije, Bolgarije, Danske, Finske, Italije, Španije,
Švedske in celo ZDA, baje pa še Francije, Grčije in Mehike. Marsikdo med njimi
je bil plemiškega rodu. Omenjena se celo dva predstavnika Japonske. Ker je
bila delavnica kmalu prenasičena, je Ažbe razočaranim študentom menda odgovarjal,
da »kdor prvi pride, prvi melje.«
Mojster je pogosto govoril
o nekakšni »umetniški oporoki«, ki jo je menda dobil od Janeza Wolfa: tistemu
učencu, ki bi se izkazal in ostal pri njem več kot osem let, je bil pripravljen
zaupati, kaj je ta oporoka in kaj naredi slikarja velikega umetnika. A nihče
naj ne bi ostal toliko časa in bil vreden te skrivnosti.[2]
Srbska slikarka Nadežda Petrović (1873 – 1915)
piše, da so v šoli na dolgo in široko razpravljali o novostih v slikarstvu:
Ažbe je ohranjal nevtralno držo in tako pomagal študentom razširjati obzorja
(tako pravi v spominih na mojstra tudi ruski slikar Vasilij Kandinski (1866 –
1944)). Kandinski se je v njegovo šolo vpisal leta 1897 in tam ostal približno
dve leti. Iz Moskve je prišel z občutkom, da je za seboj pustil prisilo in se bo
zdaj lahko ukvarjal s tem, kar ga je v slikarstvu zanimalo. A pri Ažbetu je
spet naletel na to, pred čemer je bežal: risanje po modelu in neupoštevanje
individualnih hotenj, zato menda ni bil preveč zadovoljen.
Ažbe je nekajkrat obiskal rojstne Dolenčice, kjer je posestvo po smrti staršev
pripadlo bratu dvojčku Alojziju, vendar ga je menda na zadnjem obisku bratova
žena tako razžalila, da se od takrat nikoli ni več vrnil. Na obisku naj bi si prižigal
cigarete z njihovimi vžigalicami (ki jih je bilo takrat težko dobiti) in skoraj
porabil celo škatlico, zato so ga morali nečaki (na željo njihove mame) stalno
opozarjati. Ob odhodu iz domovine jim je kupil toliko škatlic, da so bili
preskrbljeni za celo leto, a nazaj se ni vrnil.
Leta 1900 naj bi prejel
viteško stopnjo Franc-Jožefovega reda za kulturno delovanje izven meja
avstro-ogrske monarhije. Govoril je tudi sam, da je prejel red svetega Save II.
stopnje na prvi jugoslovanski razstavi v Beogradu, ampak mu nikoli ni bil
poslan. Red mu je priskrbela njegova bivša študentka Beta Vukanović in njen
mož. Utemeljitev se je glasila: »Za njegove zasluge pri umetniškem vzgajanju
tolikerih srbskih in sploh jugoslovanskih učencev.«
Ažbe se je rad dal fotografirati in je te podpisane fotografije tudi rad delil prijateljem. Sodobniki so se norčevali iz njega: rad se je namreč izbrano oblačil, nosil je dobro krojene obleke iz dragega blaga in cvetlico v gumbnici. Ohranjenih je veliko karikatur, kjer so se na duhovit način pošalili iz te njegove nečimrnosti.
Tragika Antona Ažbeta je v tem, da ni imel časa ukvarjati se z lastno
produkcijo, ker se je toliko posvečal svojemu pedagoškemu delu. Svojim
študentom je ves čas govoril, da bo kmalu prišel čas, ko bo naredil takšno
sliko, kot je svet še ni videl. A zdi se, da je bolj kot druge prepričeval
sebe. Menda je bil hudo živčen in je dvomil o sebi, zato ni imel volje do dela.
Če se je že lotil slikanja, pa slike nikoli ni dokončal. Zadnja leta življenja
je hudo zbolel in se še bolj kot prej pričel utapljati v alkoholu.[3]
Spomladi 1905 je že tako oslabel, da je s težavo jedel in govoril le še šepetaje.
Julija 1905 je Mateju Sternenu pisal, da je bil operiran na grlu. Verjetno je
imel raka na grlu. V času štirih tednov po operaciji je v Münchnu umrl – 5. avgusta 1905.
Pogreb je organiziral in poravnal vse stroške madžarski grof Creneville –
njegov študent.
O njegovi najznamenitejši sliki preberi tu: Zamorka
[1] Marsikdo je obiskoval Ažbetovo zasebno šolo zato, da bi se pripravil na sprejemne izpite na akademiji, pa izpitov potem niso opravili in so ostali pri Ažbetu ali pa so bili s šolo tako zelo zadovoljni, da so kar ostali.
[2] Morda je slikar Janez Wolf zapustil navodila, kako je treba vzgajati slikarje. Zanimivo, da Ažbe skrivnosti ni zaupal niti našemu impresionistu Mateju Sternenu, ki je ostal v njegovi šoli najdlje časa.
[3] Ohranjena so pričevanja, da zadnja leta tudi poučevati ni več mogel. Namesto tega je na mesto pedagogov postavil svoje najboljše študente, ki so poučevali nove študente.
Komentarji