GledalKaja

  Pendant v umetnostnozgodovinskem žargonu pomeni par in sicer se besedo običajno uporablja, kadar govorimo o paru umetnin, ki motivno sodita skupaj. Pri tem ni nujno, da je deli naredil en umetnik, temveč sta lahko rezultat dveh umetnikov. No, takšen pendant imamo v Ljubljani v obliki dveh fotografskih razstav: 30 Srdjana Živulovića in Leta preloma Joca Žnidaršiča. Prva je na ogled v Narodnem muzeju Metelkova, druga v Galeriji Cankarjevega doma. Foto: Bobo/Srdjan Živulović Obe razstavi nas kronološko popeljeta po dogodkih iz časa osamosvojitve. Tako legendarni Žnidaršič kot prejemnik Pulitzerjeve nagrade Živulović dokumentirata raznorazne proteste še iz časa pred osamosvojitvijo, recimo JBTZ in podpornike, Toneta Pavčka z Majniško deklaracijo, številne sestanke in seje tako na Slovenskem kot v tujini, plebiscit, dvig zastave na Trgu republike dne 26. 6. 1991, prve predsedniške volitve, švicanje naših najvidnejših politikov v času največje negotovosti in desetdnevno vojno. Če se ra...

'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...

Pa smo jo dočakali! Poletno muzejsko noč, namreč. To soboto, 19. 6. bodo med 18. uro in polnočjo odprli svoja vrata in ponudili brezplačen ogled svojih zbirk galerije in muzeji v Sloveniji. Nujno morate izkoristiti priložnost in obiskati vsaj eno kulturno ustanovo! A kje začeti? https://www.facebook.com/244637255637029/photos/a.244668815633873/3528880583879330/ Ker sem GledalKaja locirana v prestolnici, vam bom ponudila nekaj »ljubljanskih« predlogov. Prepričana sem, da boste našli kaj zase, tudi če ste doma iz drugega konca Slovenije. Zakaj pa se ne bi pripeljali v Ljubljano in obiskali galerije, ki je do sedaj še niste? Predlagam, da se udeležite tudi javnih vodstev, saj človek na njih vedno kaj novega izve :) . Začnimo z Narodno galerijo! Pred kratkim se je odprla občasna fotografska razstava Tihomirja Pinterja z naslovom Umetniki v ateljejih 1980 – 1984 . 118 slovenskih umetnikov se je nastavilo Pinterjevemu objektivu, postavljeni so v svoja delovna okolja, navadno tudi v delovnih ...

 Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...

  Slikar Rihard Jakopič je slovensko umetnost utemeljeval s tem, da je umetnik šolan v domovini in da deluje v domovini. Pri tem naj bi se tudi izogibal »tujih vplivov« oziroma umetnosti, ki ne prihaja od naroda in torej ni »slovenska«. Tako Jakopič v zgodovino slovenske umetnosti ne šteje izjemno uspešna brata Šubic in tudi ne Ivane Kobilca, ki je poleg Jurija Šubica edina, ki je razstavljala na najpomembnejši razstavi tistega časa – pariški Salon – in to kar trikrat! Kot vemo, je Kobilca večino svojega življenja preživela v takratnih najpomembnejših kulturnih metropolah Dunaju, Münchnu, Parizu, Sarajevu in Berlinu, čeprav se je v domovino vedno vračala in je tudi konec svojega življenja dočakala prav tu. Kaj bi Rihard Jakopič rekel o slovenskem umetniku Tobiasu Putrihu, ki je svojo osnovno izobrazbo dobil v domovini, vendar pa ga je pot že kaj kmalu zanesla v tujino, kjer je pričel sodelovati s pomembnimi galerijami in pravzaprav dobil znanje od »zunaj«? Tobias Putrih  (roj....

    O Fridi Kahlo smo že govorili ( KLIK za članek Vse barve Fride Kahlo !), danes pa si bomo ogledali dve njeni sliki in ju tudi primerjali med seboj. Sliko Moji stari starši, moji starši in jaz je naslikala leta 1936, Družinski portret pa je njeno nedokončano delo, za katerega izvemo iz fotografske dokumentacije, da ga je delala v letih 1949 in 1950. Zakaj se je vračala k motivu družine? V času, ko je delala na sliki Moji stari starši, moji starši in jaz je Frida doživela že veliko razočaranj: izvedela je, da jo je mož Diego Rivera prevaral z njeno sestro, doživela pa je tudi že dva splava in spoznala, da nikoli ne bo mogla imeti otrok. Z Diegom sta se sporazumno odločila, da bosta živela ločeno in da bosta videvala druge ljudi. Frida Kahlo, Moji stari starši, moji starši in jaz , 1936, olje in tempera na cinkovi plošči. Slika je na ogled v Muzeju moderne umetnosti. Naš pogled na sliki najprej pritegne Frida, ki se je upodobila kot majhna deklica. Stoj...