GledalKaja

  Zdi se, da se je o Almi M. Karlin (1889  – 1950)  začelo več govoriti šele po odmevni razstavi v Galeriji Cankarjevega doma. Velja za eno najpomembnejših popotnic, njena vloga pisateljice potopisnih romanov in ezoteričnih potopisov pa še vedno ni primerno ocenjena. V mojem blogu bom zato nekaj prispevkov posvetila tudi tej izredno zanimivi ženski, ki je med drugim leta 1913 iz Londona v rojstno Celje pripeljala zaročenca Xuja in šokirala Celjane. Xu Yonglun je menda prvi Kitajec na Slovenskem. Plakat, ki je leta 2017 in 2018 oglaševal razstavo v Cankarjevem domu. Vir: spletna stran Cankarjevega doma Alma Karlin je, preden je postala svetovna popotnica in pisateljica, med 1908 in 1914 živela v Londonu. Preživljala se je tako, da je delala v prevajalskem uradu in jezikovni šoli Miss Ainslie‘s Translation Office and School of Languages. V tem času je že govorila perfektno angleščino, italijanščino, francoščino, učila pa se je še špansko, dansko, norveško in rusko. Dodatno ...

  Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še.  [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...

V enem prvih prispevkov  smo govorili o Kobilčini sliki Poletje . Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat.  Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih zna...

  Razstava, ki sem se je najbolj veselila v letu 2020, je končno tu! V Galeriji Cankarjevega doma so v torek, 22. 9. 2020 odprli razstavo Iz oči v oči (Tête à tête) francoskega fotografa Henrija Cartier-Bressona. Bila sem tam in pred vami je poročilo. Že pri vhodu nas pozdravi Cartier-Bressonov credo. Galerijski prostor so oblikovalci tokrat prebarvali rdeče. Kakor sem se veselila omenjene razstave, sem se veselila možnosti ponovnega sodelovanja s Cankarjevim domom. Vrsto let sem namreč vodila po razstavah in tako ste me lahko našli na razstavi o Almi Karlin, spodaj omenjenega Roberta Cape, o Tomažu Lavriču in Ivanu Meštroviću, na kar treh slovenskih bienalih ilustracije in še bi lahko naštevala razstave, vendar se letos stvari žal niso razpletle tako kot sem si res od srca želela. A pustimo to za zdaj ob strani! Morda se mi kdaj še nasmehne sreča!  Pred leti je Cankarjev dom predstavil izbrane fotografije enega najpomembnejših fotoreporterjev 20. stoletja Roberta Cape , ki je...

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...

Zoran Mušič je v taborišču Dachau naredil okoli dvesto risb umrlih sojetnikov. Nekaj teh so sredi leta 2020 razstavili v Moderni galeriji v Ljubljani. Presunljive risbe brez patetike in olepšav prikazujejo enako trpljenje kot ga je doživel tudi sam. V prvi polovici sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je mojster slikal cikel Nismo poslednji, ki so ga navdihnile prav te risbe. In to so tudi slike, ki so utrdile Mušičev status enega najpomembnejših evropskih slikarjev 20. stoletja pri nas in po svetu.  Zoran Mušič, Kataster trupel, litografija, papir, 1973. Vir: spletna stran Narodne galerije  Školjka reagira na tujek, ki je prišel v njeno notranjost, tako, da ga prične obdajati s svojo biserno matico in tako nastane biser. Zoran Mušič je potreboval zelo dolgo, da je predelal to, kar je videl v taborišču. A zato, da je obudil spomin, ni potreboval zgoraj omenjenih risb. Vse, kar je doživel, je namreč zorelo v njem, nato pa v nekem momentu izbruhnilo v umetniškem ustvarjanju (k...

  Vse od konca 18. stoletja sliko  spremljajo  nenavadna doživetja. Veliko tistih, ki so si sliko ogledali, je doživelo nekakšne religiozne ekstaze, podobne Stendhalovemu sindromu. To je pomembno zaznamovalo tudi nemško romantiko v 19. stoletju. Rafael, Sikstinska Madona, 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mojstrov v Dresdnu.  Nemci so si v zadnjih desetletjih 18. stoletja delo razlagali kot Rafaelovo vizijo: odprla so se nebesa in prikazala se mu je Marija. Najprej nas prevzame podoba Marije, ki v naročju drži Dete. Njen obraz je sicer mil, vendar pa nam njen izraz odkriva nekaj neopisljivega. Jezuščkov izraz je odmev njenega izraza. Več strokovnjakov se je v preteklosti trudilo razvozlati ta pomen, vendar še nismo dobili nekega končnega odgovora. Morda gre za grozo ob spoznanju, kakšno trpljenje čaka Jezusa, ko bo odrasel. Rafael, Sikstinska Madona (detajl), 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mo...

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno  [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...