Res Nismo poslednji?

Zoran Mušič je v taborišču Dachau naredil okoli dvesto risb umrlih sojetnikov. Nekaj teh so sredi leta 2020 razstavili v Moderni galeriji v Ljubljani. Presunljive risbe brez patetike in olepšav prikazujejo enako trpljenje kot ga je doživel tudi sam. V prvi polovici sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je mojster slikal cikel Nismo poslednji, ki so ga navdihnile prav te risbe. In to so tudi slike, ki so utrdile Mušičev status enega najpomembnejših evropskih slikarjev 20. stoletja pri nas in po svetu. 

Zoran Mušič, Kataster trupel, litografija, papir, 1973. Vir: spletna stran Narodne galerije 
Školjka reagira na tujek, ki je prišel v njeno notranjost, tako, da ga prične obdajati s svojo biserno matico in tako nastane biser. Zoran Mušič je potreboval zelo dolgo, da je predelal to, kar je videl v taborišču. A zato, da je obudil spomin, ni potreboval zgoraj omenjenih risb. Vse, kar je doživel, je namreč zorelo v njem, nato pa v nekem momentu izbruhnilo v umetniškem ustvarjanju (katarzi?). Slovenski in tuji kritiki, ki so takrat mislili, da vedo, kakšen slikar je Mušič, da že imajo »naštudirane« njegove motive (recimo raznorazni motivi iz Dalmacije) in smer, v katero se giblje, so bili presenečeni, ko so bili soočeni z grozljivimi podobami. Kaj je bilo to, kar je tako presunilo? Posamezniki z očmi, obrnjenimi v nebo, prepletenimi prsti pod brado, skupine po dva, kjer se nam lahko zazdi, da se pogovarjata, oziroma skupine, gomile ljudi, ki spominjajo na pokrajine.
Treba je povedati, da je bil takratni ravnatelj Moderne galerije Zoran Kržišnik med prvimi, ki si je opomogel od prvega šoka, in je o presunljivih novih slikah objavil članek v prominentni reviji Art International. Kmalu zatem so se muzeji in galerije že borili za to, da bi razstavili ta dela. In res, večkrat je razstavljal v Italiji, Nemčiji, Švici, Avstriji, pa tudi v Franciji – v pariškem Muzeju moderne umetnosti so mu pripravili veliko retrospektivno razstavo – torej v času, ko je bil še živ, kar je bilo precej nenavadno in seveda velika čast. 

Zoran Mušič, Nismo poslednji 1974, akril na platnu, Narodna galerija. Vir: spletna stran Narodne galerije

Mušičeva nečakinja Vanda Mušič je Narodni galeriji zapustila veliko število slik, risb in grafik, in na Mušičevi stalni razstavi v drugi dvorani lahko vidimo tudi dve sliki iz omenjenega cikla. V Moderni galeriji je Mušič postavljen ob bok Gabrijelu Stupici in Mariju Preglju, dvema velikanoma slovenskega modernizma. S slednjim ga druži izkušnja taborišča, a če pogledamo Pregljeve slike, so te veliko bolj krvave, surove, Mušič pa ostaja pri minimalistični potezi in sivkasto-rjavkasto-črni barvni lestvici, ki govori sama zase. V teh slikah v vsem odmeva tišina. 
Nismo poslednji, olje na platnu, 1970. Vir: spletna stran Moderne galerije      

Marij Pregelj, Neznani heroj, olje na platnu, 1966. Vir: spletna stran Moderne galerije

Samo šest let je veliki slikar delal takšna dela, nato se je spet posvetil drugim motivom, a v osemdesetih letih se je za kratek čas zopet vrnil nazaj k tem motivom, ki pa so postali bolj estetizirani: oblike so nekoliko mehkejše, figure niso tako poudarjene. 

*
To je naša zgodovina, to je naše breme. Ne bomo moralizirali, saj je bilo že veliko povedanega o grozotah druge svetovne vojne. Recimo samo to: nekatere slike so pač takšne, da človek pred njimi ostane nem - in ta cikel je tak. Brez dodatnega komentiranja ga lahko razume vsakdo izmed nas. In to je to, kar sliko naredi Umetnino.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Slika
Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...
KLIKNI ZA VEČ

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

Slika
'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...
KLIKNI ZA VEČ

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

Slika
  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...
KLIKNI ZA VEČ