Razstava,
ki sem se je najbolj veselila v letu 2020, je končno tu! V Galeriji
Cankarjevega doma so v torek, 22. 9. 2020 odprli razstavo Iz oči v oči (Tête à
tête) francoskega fotografa Henrija Cartier-Bressona. Bila sem tam in pred vami
je poročilo.
Že pri vhodu nas pozdravi Cartier-Bressonov credo.
 Galerijski prostor so oblikovalci tokrat prebarvali rdeče. |
|
 |
Robert
Capa, Padli vojak, 1936. Vir:
Henri Cartier-Bresson (1908-2004) po pomembnosti stopa takoj za Capo. A njegova zgodba je drugačna. Če je Capa že od začetka vedel, da ga zanima fotografija, se je Cartier-Bresson bolj kot za fotografijo zanimal za likovno umetnost. Devetnajstleten je pričel obiskovat zasebno šolo vsestranskega kubističnega umetnika Andréa Lhota v Parizu, leto kasneje pa se je že preselili v Cambridge, kjer je med letoma 1928 in 1929 na tamkajšnji univerzi poslušal predavanja iz umetnosti in angleške ter druge književnosti. V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je resneje pričel zanimati za fotografijo. Simpatična je zgodba o navdihu, ki jo je veliki fotograf rad pripovedoval: nanj je namreč najbolj od vsega vplivala fotografija Trije fantje pri Tanganjiškem jezeru, ki jo je okoli leta 1930 posnel madžarski fotograf Martin Munkacsi. Goli mladi dečki, slikani od zadaj, tečejo proti razburkani vodi. Njihova telesa se zdijo kot silhuete in so v popolnem nasprotju z belino razburkanega vala. S tem, ko ujame nek trenutek, lahko doseže večnost v fotografiji - ta misel ga je fascinirala in očarala.
Martin
Munkacsi, Trije fantje pri Tanganjiškem jezeru, okoli 1930.
Ker je prihajal iz bogate družine (njegov oče je bil lastnik tovarne blaga), si je lahko privoščil potovanja po različnih deželah po svetu in te so bile navdih tudi za njegove fotografije. Tako kot Capa je Cartier-Bresson uporabljal leico, ki je omogočala hitro in zato neopazno fotografiranje, fotokamera pa tudi sama po sebi ni bila težka in okorna in se jo je lažje prenašalo s seboj. Cartier-Bresson jo je še dodatno pobarval črno, da je karseda omogočala anonimnost.
Cartier-Bressonova zvesta spremljevalka leica.
Leta 1947 je skupaj z omenjenim Capo, Georgem Rodgerjem, Williamom Vandivertom in Davidom Seymourjem ustanovil agencijo Magnum Photos, ki je fotografom prvič omogočila avtorske pravice za fotografije, ki so jih naredili. Cartier-Bresson je pokrival veliko pomembnih zgodovinskih dogodkov, recimo kronanje kralja Jurija VI. Britanskega, študentske proteste v Parizu leta 1968, osvoboditev Pariza leta 1944, zadnjo stopnjo Kitajske državljanske vojne, Gandijev pogreb in še in še. A francoski fotograf je bil tudi odličen portretist in med njegovimi portreti anonimnežev najdemo tudi portrete znanih oseb. Del teh najdemo na razstavi Iz oči v oči. Na ogled sta postavljena 102 portreta, posneta med leti 1933 in 1996. Kakor je rekel sam, na njegovih delih ne najdemo meje, ki nastane med fotografom in portretiranim, temveč se ta zabriše. Mojster je ujel njihovo bistvo, ujel je trenutek, v katerem so oni najbolj oni in tako lahko jasno začutimo, da fotografirance poznamo. Pomemben poudarek je vedno dajal tudi okolju, v katerem jih je ujel, in njihovim rokam. Le redki fotografiranci so ujeti brez rok.
Med bolj zanimivimi izpostavljam portret Marilyn Monroe, ki je nastal v času snemanja filma The Misfits (slovensko Neprilagojeni). Kot vemo, je to zadnji film, v katerem je igral takratni kralj Hollywooda Clark Gable, ki je deset dni po koncu snemanja umrl zaradi srčne kapi. Čez eno leto je umrla tudi osrednja igralka Marilyn Monroe, katere življenje in osebnost sta bila navdih za lik Roslyn Taber, ki jo Marilyn tu igra. V filmu igrajo še odlični Eli Wallach, Thelma Ritter in eden najboljših igralcev našega časa Montgomery Clift, ki je tako kot Marilyn prav v času snemanja imel hude težave z odvisnostjo od alkohola in predpisanih zdravil. Zdi se, da je bilo snemanje filma težka preizkušnja za vse prisotne, a najbolj morda prav za Marilyn Monroe, Cartier-Bressonovo portretiranko. Kot da bi njen mož, slavni dramatik Arthur Miller, ki je napisal scenarij za film, zlorabil njeno zaupanje in vsem na oči postavil njene slabosti. V tem času se je tudi pričela njuna ločitev, menda prav zaradi tega. Tolažbo je torej iskala v alkoholni omami in ko zaradi tega ni mogla več snemati, so jo za dva tedna poslali na odvajanje. Ko se je vrnila na snemanje, je izgledala tako slabo in neprisebno, da je režiser John Huston uporabil mehki fokus.
Henri
Cartier-Bresson, Marilyn Monroe med snemanjem filma The Misfits, 1960.
Pred nami je portret ene najlepših žensk na svetu, ujet v nezavidljivih življenjskih okoliščinah. Vidimo lahko, da se ji je na desni strani približal pes, h kateremu steguje roko, njen obraz pa je obrnjen h kameri. Za njo stojijo obiskovalci casinoja, ki preizkušajo svojo srečo na igralnih napravah. Cartier-Bresson je ujel trenutek med snemanjem, o katerem je Arthur Miller povedal: »Bil je prvi dan snemanja, nekaj jo je težilo, nisem prepričan, kaj, vendar je bila zaskrbljena, zato je fotografija tako živa. To je ona. Takšna je bila.« Mimogrede, na razstavi je tudi portret Arthurja Millerja iz leta 1961.
Henri Cartier-Bresson, Arthur Miller, 1961.
Kot zanimivost naj izpostavimo še Henri Cartier-Bressonove značilnosti: pri portretiranju ni uporabljal bliskavice, saj da je to nevljudno, in vse osebe, tako znane kot nam nepoznane, je obravnaval na isti način: vedno je k njim pristopal z zanimanjem in s kritičnim očesom. Slik tudi ni nikoli obrezoval ali kakorkoli manipuliral. Kakršen je posnetek naredil, tak je tudi ostal. Vedno je ob robu pustil ozek pas neizpostavljenega negativa, kar je obrezal tako, da je izgledalo kot okvir slike.
Susan Sontag je ena najpomembnejših in najvplivnejših teoretičark 20. stoletja. Njena zbirka esejev O fotografiji danes velja za kultno – in tudi na slavnostni otvoritvi razstave so gostje marsikaj citirali iz tega dela.
Razstava je podaljšana do 9. maja 2021.
Za konec pa vprašanje za bralce: ali boste obiskali razstavo? Vabljeni, da v komentar spodaj napišete, katera fotografija vam bo
najbolj ostala v spominu in zakaj.
***
Še nekaj mojih člankov o fotografskih razstavah:
Komentarji