Čeprav je danes 1. april, ne gre za šalo. To se je resnično zgodilo. Uh, kako nerodno!
Slikar Franc Kavčič (1755 – 1828)
je pri svojih dvainšestdesetih letih dobil naročilo od Franca I. Avstrijskega, cesarja
Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. To je seveda pomenilo veliko
čast. Menda je ohranjeno pismo, kjer piše, kako je do tega naročila sploh
prišlo: cesar naj bi ob neki priložnosti obiskal dunajsko porcelansko
manufakturo, kjer je bil Kavčič zaposlen. Slikarja je povprašal, s čim se
trenutno ukvarja. Kavčič naj bi mu rekel, da če bi spoštovani cesar naročil
kakšno sliko pri njem, da jo bo z veseljem naredil in »preskusil svoje čopiče.«
Pri vsebini slike je cesar mojstru pustil proste roke in Kavčič se je menda
zaradi tega, ker je že imel pripravljene skice odločil za motiv Salomonove
sodbe.
Franc Kavčič, Salomonova sodba, 1817-1820, olje na platnu, Narodna galerija. Vir: spletna stran Narodne galerije.
Slika je nastajala tri leta in ko jo je končal, cesar ni bil najbolj zadovoljen z njo. Tu pa naša zgodba dobi zanimiv preobrat. Obstajata dve različici:
1) cesar je kljub vsemu Kavčiču plačal za sliko in sicer je mojstru dovolil, naj sam določi ceno slike. Ta je v zadregi je sporočil ceno za 1000 cekinov, nato pa je zaradi cesarjeve blagohotnosti dobil poleg predlaganega zneska še dodatnih 500 cekinov.
2) ker je Kavčič za okvir slike zapravil
veliko denarja, se je v zadregi obrnil na svoje prijatelje in
jim potožil, v kako nerodni finančni situaciji se je znašel. Slikarjeva nesreča naj bi
po ovinkih prišla do ušes nezadovoljnega cesarja, ki pa se je dal pregovoriti in je sliko nato kljub vsemu
odkupil.
Kakor koli že, slika je menda
skoraj petdeset let visela v cesarjevi galeriji, potem pa so jo sneli. Sliko so
si močno želeli v Narodni galeriji v Ljubljani in za to se je trudil tudi Karel
Dobida, še posebej po tem, ko je videl, da slika ni razstavljena v
Österreichische Galerie na Dunaju. Leta 1956 jo je Republika Avstrija res darovala
in vse od tedaj je slika del stalne zbirke v Narodni galeriji.
Kakšna pa je sploh vsebina slike Salomonova sodba?
Tedaj sta prišli h kralju dve vlačugi in stopili predenj. Ena od žená
je rekla: »O, moj gospod, jaz in ta žena stanujeva v isti hiši. V njeni
navzočnosti sem rodila v hiši. Tri dni po mojem porodu je rodila tudi ta žena.
Bili sva skupaj, nikogar drugega ni bilo pri naju v hiši; sami sva bili v hiši.
Sin te žene pa je ponoči umrl, ker je ležala na njem. Sredi noči je vstala,
vzela mojega sina z moje strani, medtem ko je tvoja dekla spala, in ga dela
sebi v naročje; svojega mrtvega sina pa je položila meni v naročje. Ko sem
zjutraj vstala, da bi sina podojila, glej, je bil mrtev. Ob jutranjem svitu sem
si ga natančno ogledala, in glej, to ni bil moj sin, ki sem ga rodila.« Druga
žena pa je rekla: »Ne, živi otrok je moj sin, mrtvi pa je tvoj!« Ta je rekla:
»Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj!« Tako sta se prerekali pred kraljem.
Detajl mrtvega otroka
Tedaj je kralj rekel: »Ena pravi: ›Moj sin je ta, ki živi; mrtvi pa je
tvoj.‹ Druga pa pravi: ›Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj.‹« In kralj je
rekel: »Prinesite mi meč!« Ko so prinesli pred kralja meč, je kralj rekel:
»Presekajte živega otroka na dvoje in dajte polovico eni, polovico pa drugi!« A
žena, katere sin je bil živ, je rekla kralju – kajti zaradi sina se ji je
trgalo srce: »O, moj gospod, dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite!«
Druga pa je rekla: »Ne bo ne moj ne tvoj, presekajte ga!« Tedaj je kralj
odgovoril in rekel: »Prvi dajte živega otročička in nikar ga ne umorite: ona je
njegova mati!« Ves Izrael je slišal o razsodbi, ki jo je izrekel kralj. Navdal
jih je strah pred kraljem, ker so videli, da je Božja modrost v njem za
izrekanje razsodbe. (1 Kr 3,16-28)
Levo: neprava mati. Desno: prava mati.
*
Franc Kavčič je z izbiro motiva slike morda želel apelirati
na cesarjevo modrost in pravičnost in mu je torej v resnici polaskal. Žal pa se ni ohranil podatek, zakaj slika cesarju sprva ni bila všeč in kaj ga je zmotilo.
Komentarji