Škandal: slovenski slikar naredil sliko za cesarja, ki pa je ne želi, saj mu ni všeč

 Čeprav je danes 1. april, ne gre za šalo. To se je resnično zgodilo. Uh, kako nerodno!

Slikar Franc Kavčič (1755 – 1828) je pri svojih dvainšestdesetih letih dobil naročilo od Franca I. Avstrijskega, cesarja Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. To je seveda pomenilo veliko čast. Menda je ohranjeno pismo, kjer piše, kako je do tega naročila sploh prišlo: cesar naj bi ob neki priložnosti obiskal dunajsko porcelansko manufakturo, kjer je bil Kavčič zaposlen. Slikarja je povprašal, s čim se trenutno ukvarja. Kavčič naj bi mu rekel, da če bi spoštovani cesar naročil kakšno sliko pri njem, da jo bo z veseljem naredil in »preskusil svoje čopiče.« Pri vsebini slike je cesar mojstru pustil proste roke in Kavčič se je menda zaradi tega, ker je že imel pripravljene skice odločil za motiv Salomonove sodbe.

Franc Kavčič, Salomonova sodba, 1817-1820, olje na platnu, Narodna galerija. Vir: spletna stran Narodne galerije.

Slika je nastajala tri leta in ko jo je končal, cesar ni bil najbolj zadovoljen z njo. Tu pa naša zgodba dobi zanimiv preobrat. Obstajata dve različici: 

1) cesar je kljub vsemu Kavčiču plačal za sliko in sicer je mojstru dovolil, naj sam določi ceno slike. Ta je v zadregi je sporočil ceno za 1000 cekinov, nato pa je zaradi cesarjeve blagohotnosti dobil poleg predlaganega zneska še dodatnih 500 cekinov. 

2) ker je Kavčič za okvir slike zapravil veliko denarja, se je v zadregi obrnil na svoje prijatelje in jim potožil, v kako nerodni finančni situaciji se je znašel. Slikarjeva nesreča naj bi po ovinkih prišla do ušes nezadovoljnega cesarja, ki pa se je dal pregovoriti in je sliko nato kljub vsemu odkupil.

Kakor koli že, slika je menda skoraj petdeset let visela v cesarjevi galeriji, potem pa so jo sneli. Sliko so si močno želeli v Narodni galeriji v Ljubljani in za to se je trudil tudi Karel Dobida, še posebej po tem, ko je videl, da slika ni razstavljena v Österreichische Galerie na Dunaju. Leta 1956 jo je Republika Avstrija res darovala in vse od tedaj je slika del stalne zbirke v Narodni galeriji.

Ohranile so se skice za sliko: študije protagonistov glav in otroka.

Kakšna pa je sploh vsebina slike Salomonova sodba? Vir je seveda Sveto pismo.

Tedaj sta prišli h kralju dve vlačugi in stopili predenj. Ena od žená je rekla: »O, moj gospod, jaz in ta žena stanujeva v isti hiši. V njeni navzočnosti sem rodila v hiši. Tri dni po mojem porodu je rodila tudi ta žena. Bili sva skupaj, nikogar drugega ni bilo pri naju v hiši; sami sva bili v hiši. Sin te žene pa je ponoči umrl, ker je ležala na njem. Sredi noči je vstala, vzela mojega sina z moje strani, medtem ko je tvoja dekla spala, in ga dela sebi v naročje; svojega mrtvega sina pa je položila meni v naročje. Ko sem zjutraj vstala, da bi sina podojila, glej, je bil mrtev. Ob jutranjem svitu sem si ga natančno ogledala, in glej, to ni bil moj sin, ki sem ga rodila.« Druga žena pa je rekla: »Ne, živi otrok je moj sin, mrtvi pa je tvoj!« Ta je rekla: »Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj!« Tako sta se prerekali pred kraljem.

Detajl mrtvega otroka

Tedaj je kralj rekel: »Ena pravi: ›Moj sin je ta, ki živi; mrtvi pa je tvoj.‹ Druga pa pravi: ›Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj.‹« In kralj je rekel: »Prinesite mi meč!« Ko so prinesli pred kralja meč, je kralj rekel: »Presekajte živega otroka na dvoje in dajte polovico eni, polovico pa drugi!« A žena, katere sin je bil živ, je rekla kralju – kajti zaradi sina se ji je trgalo srce: »O, moj gospod, dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite!« Druga pa je rekla: »Ne bo ne moj ne tvoj, presekajte ga!« Tedaj je kralj odgovoril in rekel: »Prvi dajte živega otročička in nikar ga ne umorite: ona je njegova mati!« Ves Izrael je slišal o razsodbi, ki jo je izrekel kralj. Navdal jih je strah pred kraljem, ker so videli, da je Božja modrost v njem za izrekanje razsodbe. (1 Kr 3,16-28)

 

Levo: neprava mati. Desno: prava mati.

*

Franc Kavčič je z izbiro motiva slike morda želel apelirati na cesarjevo modrost in pravičnost in mu je torej v resnici polaskal. Žal pa se ni ohranil podatek, zakaj slika cesarju sprva ni bila všeč in kaj ga je zmotilo.

Pa vam, vam je slika všeč? Kavčič je imel izreden občutek tako za risbo kot barvo, kar pride, po mojem skromnem mnenju, najbolje do izraza prav v tej sliki.