Preskoči na glavno vsebino

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi.

A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naših herojev. Mi je razlagal, da ima še ogromno za narediti, da ima strašne načrte, vendar ve, da bo zgodaj umrl. "Jaz bom mlad umrl, jaz moram hitro delati, ker imam veliko narediti." To mi je rekel prvi večer. Do doma me je spremil, poslovila sva se in naslednji dan me je čakal pred Opero. In spet naslednji dan me je čakal pred Opero. In tako je bilo sedemnajst let." Tako je v enem izmed intervjujev opisala usodno srečanje, ki je se zgodilo leta 1944.

Družinica Kačič-Savinšek se je povečala leta 1949. Fotografijo sem našla v monografiji, ki je izšla ob retrospektivni razstavi Jakoba Savinška v Moderni galeriji leta 1994.

Živela sta zelo skromno in nekaj časa je celo ona preživljala njega. V tem času je menda delal kar v njuni sobici, od leta 1949, ko se jima je rodil sin David, pa na hodniku, vse dokler ni dobil svojega ateljeja. Nikoli se nista poročila in sta živela v "svobodni zvezi". Jakob Savinšek, ki je tudi sam pisal pesmi, je neverjetno pozitivno vplival na Milino poezijo. Zelo ji je pomagalo, da jo je sprejel in ovrednotil v njeni pesniški poklicanosti. Kot je sama povedala, je vsak dan pričakoval, da bo napisala novo pesem in da jo bosta skupaj pregledala in izboljšala, vendar je sama raje pisala po navdihu in ne "na silo". Savinšek je tudi sam pisal pesmi, kar pa so vedeli le redki. Pred tremi leto so pri založbi KUD Logos izšle pod naslovom Izbrane pesmi. Po njegovi smrti in po smrti Mile Kačič je ta vse zapustila prijateljici Ivanki Mežan, ki pa je zapuščino nato prepustila Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. 

Leta 2017 je izšlo nekaj Savinškovih pesmi pod naslovom Izbrane pesmi.

Jakob Savinšek 

Jakob Savinšek je bil v času svoje smrti v Nemčiji, kjer se je udeležil kiparskega simpozija. Zdravniki so ga menda že večkrat opozorili, naj ne pretirava z naporom, saj da ima slabo srce, vendar jih ni poslušal. V diplomski nalogi z naslovom Mila Kačič in Jakob Savinšek sem našla opis trenutka, ko je Mila prijateljici Ivanki Mežan povedala za Savinškovo smrt: "Klicala me je na vroč avgustovski dan. Dobili sva se pri hotelu Slon, bila je vsa iz sebe, kar se ji je videlo že na obrazu. "Umrl je, ni ga več...", je ihtela. Vse najprej od Jakobove smrti ni bila enaka. V družbi sicer ni kazala te bolečine, vedno je držala celo omizje pokonci. To je bil njen dar. Imela je močen organizem, vsaj navzven je to kazala, navznoter pa je bila prazna. To sem opazila, ko je tolažbo začela iskati v hrani. Hranila je svoje telo, njena duša pa je ostala nenasičena. Vseskozi jo je vodila sila, ki je bila v teh trenutkih proti njeni volji, sila življenja. Živela je z bolečino; izgubila je vse, kar je imela rada, vse, kar je bilo njeno." Ko je zaradi raka umrl še sin David, je bila njena tragedija popolna. "Najprej mi je umrl Jakob, potem leta 1990 še sin David. Od takrat so se mi solze posušile. Nikogar svojega nimam več. Nič več ne jokam, ne morem, toliko hudega se mi je v življenju nabralo," je povedala. Tudi David je bil pesnik. Ciril Zlobec je njegove pesmi objavil v reviji Sodobnost po njegovi smrti.

Se je pa tudi Savinšek poklonil Mili Kačič in jo kar nekajkrat portretiral: https://gledalkaja.blogspot.com/2020/12/kipar-jakob-savinsek.html

O Mili Kačič sem pisala tudi tu: https://gledalkaja.blogspot.com/2020/07/3-marca-2020-je-minilo-dvajset-let-od.html

#jakobsavinšek #milakačič

_________________________________________________

  • Diplomsko nalogo Urše Zakrajšek s polnim naslovom Mila Kačič in Jakob Savinšek. Eros v likovni in pesniški podobi lahko najdete na povezavi https://slov.si/dipl/zakrajsek_ursa.pdf
  • V branje priporočam tudi omenjeno monografijo Jakob Savinšek: retrospektivna razstava, 13. september - 13. november 1994, Moderna galerija Ljubljana.

Komentarji

Oseba Momo sporoča …
Super članek. Kake kipe pa je kaj delal?
Oseba GledalKaja sporoča …
Lepo pozdravljeni!
Jakob Savinšek je sprva delal realistične kipe, potem pa se je kaj kmalu obrnil k modernizmu. Tudi njegovi kipi (portreti) Mile Kačič so modernistični.
Oseba Unknown sporoča …
Tole se pa lepo bere. Zanimivo kakšno usodo je imela ga. Kačič.
Oseba GledalKaja sporoča …
Kajneda? Marsikdaj je človek prepričan, da že vse ve o nekom, potem je pa lahko čisto presenečen ob novih podatkih. :)
Oseba Anonimni sporoča …
Moj najljubši članek! Njuna ljubezen je bila večna!

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...

Leonardova Zadnja večerja

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno  [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...

Loščika in ilustracije

 Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...

Ivana Kobilca in pariški Salon

V enem prvih prispevkov  smo govorili o Kobilčini sliki Poletje . Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat.  Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih zna...

Razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v Narodni galeriji

  Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še.  [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...

Nismo poslednji! Dachauska izkušnja Zorana Mušiča

Letos mineva 75 let odkar so Američani osvobodili ujetnike taborišča Dachau. Med njimi je bil Slovenec Zoran Mušič, ki je tam preživel kar šest mesecev. Spada med naše najpomembnejše slikarje in je s svojimi cikli Konjičkov, kraških in dalmatinskih motivov zaslovel tudi širše. Najbolj znan pa je morda prav njegov cikel slik  Nismo poslednji . Mušič je v taborišču delal kot strugar v tovarni orožja. Umetniško znanje diplomiranega slikarja so hitro prepoznali nemški stražarji, ki jih je Mušič portretiral, po fotografijah pa je naredil tudi portrete njihovih deklet in žena. Po njegovem pričevanju naj bi ga za dobro opravljeno delo kdaj pa kdaj nagradili s piščančjim bedrom. Mušič ni bil edini tak primer, čigar nadarjenost so prepoznali stražarji: izpričano je, da so naročali risbe in slike pri slikarju in profesorju Aldu Carpi, ki je bil deportiranec v Gusnu. Naročali so družinske portrete in italijanske krajine, ki jih je slikal po spominu. Carpi je esesovcem želel naslikati taborišč...

Ivana Kobilca: Poletje

Slika Poletje je gotovo ena najlepših in najpomembnejših slik v slovenski zgodovini. Visi v Narodni galeriji in je glavni izmed razlogov, zakaj Slovenci najraje obiščemo prav Ravnikarjev del galerije, kjer so razstavljena dela 19. in 20. stoletja. Ljubljančanka Ivana Kobilca je bila svetovljanka, a med kraji, ki jih je imela najraje, je bila gorenjska vas Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic (tudi Škofič) je bila doma z Britofa pri Podbrezjah in slikarka se je z veseljem vračala sem tudi med večletnim bivanjem v tujini. Leta 1889 je prav v tem kraju pričela slikati sliko Poletje , dokončala pa jo je naslednje leto.  Ivana Kobilca, Poletje , 1889-1890, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije Kot je znano, si je pri delu pomagala s fotografijo. Ni pa bila edina, ki je to počela: slikarji so si v tem času pomagali s fotografijo, ki je pričela nadomeščati skice. Naredila je kar nekaj fotografij in vidimo lahko, da se v marsičem razlikujejo od končne slike: zdi se, da je iz...

Najlepša Rafaelova Madona

  Vse od konca 18. stoletja sliko  spremljajo  nenavadna doživetja. Veliko tistih, ki so si sliko ogledali, je doživelo nekakšne religiozne ekstaze, podobne Stendhalovemu sindromu. To je pomembno zaznamovalo tudi nemško romantiko v 19. stoletju. Rafael, Sikstinska Madona, 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mojstrov v Dresdnu.  Nemci so si v zadnjih desetletjih 18. stoletja delo razlagali kot Rafaelovo vizijo: odprla so se nebesa in prikazala se mu je Marija. Najprej nas prevzame podoba Marije, ki v naročju drži Dete. Njen obraz je sicer mil, vendar pa nam njen izraz odkriva nekaj neopisljivega. Jezuščkov izraz je odmev njenega izraza. Več strokovnjakov se je v preteklosti trudilo razvozlati ta pomen, vendar še nismo dobili nekega končnega odgovora. Morda gre za grozo ob spoznanju, kakšno trpljenje čaka Jezusa, ko bo odrasel. Rafael, Sikstinska Madona (detajl), 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mo...