Govorimo
seveda o Mili Kačič. Za časa svojega življenja je izdala pet pesniških zbirk, po njeni smrti pa so izšle še tri in dva prevoda v angleškem in hrvaškem jeziku. Prva, imenovana Neodposlana pisma, je izšla že leta 1951, to je kar dve leti pred izidom zbirke Pesmi štirih, s katero so v intimistične vode zapluli Kajetan Kovič, Janez Menart, Ciril Zlobec in Tone Pavček.
 |
Fotografijo je posnel Tihomir Pinter leta 1993. Od pesnikov se je po drugi svetovni
vojni pričakovalo, da bodo vzgajali množice in kazali pot v prihodnost, ki je optimistična in vesela, vendar pa je država v petdesetih letih prejšnjega stoletja pričela dopuščati
modernizem. Če je poezija poprej gradila na popolni zlitosti med posameznikom
in družbo, se to počasi prične spreminjati in v ospredje stopi posameznik s
svojimi intimnimi občutenji. In tu se tudi prične naša zgodba pesnice Kačičeve, ki
je sprva še sramežljiva in negotova. Njena poezija se ji je zdela manjvredna, zato je potrebovala veliko spodbude, da je pridobila na pesniški samozavesti. Pri tem ji je pomagal akademski kipar Jakob Savinšek, ki je tudi sam pesnil. Pred letom 1953 je
bila med prvimi, ki je združevala romantično in telesno ljubezen v obdobju, ko so
številni na to gledali kot na manjvredno. Njene pesmi so bile ravno zaradi takšnega pristopa označene kot pornografske, v njih pa v resnici prevladuje poudarjena čutnost, pa tudi telesna in
duhovna predanost nasprotnemu spolu. Kot predlog za branje zato letošnje poletje priporočam njen prvenec, ki ga je posvetila ljubezni njenega življenja. »Jakobu Savinšku, ki je dal
smisel in ceno mojemu življenju,« se glasi posvetilo. Pokukajmo v navdihujoč in zapleten odnos med dvema velikima umetnikoma!
#jakobsavinšek #milakačič
|
Komentarji