Razstava Kipar Ivan Štrekelj (1916–1975) v Narodni galeriji

Ivan Štrekelj (1916 - 1975) se zdi eden tistih nesrečnežev, ki jim življenje ni prizanašalo. Bil je odličen kipar, ki se je najbolje izrazil v kamnu in lesu, a zaradi njegove gluhote je bila njegova življenjska pot veliko težja kot bi sicer bila.

Ivan Štrekelj, Avtoportret. Meni osebno najbolj pretresljivo delo je njegov avtoportret.

Rojen je bil leta 1916 v Glincah pri Ljubljani in je pri rosnih sedmih letih zaradi meningitisa oglušel. Obiskoval je Državni zavod za gluhoneme (»Gluhonemnica«) in star je bil že štirinajst let, ko je njegov učitelj ugotovil, da je pravzaprav precej nadarjen za risanje. Nadaljnje šolanje je opravil na Tehnični srednji šoli, rezbarstvo in kiparstvo je poučeval France Kralj, nato pa je bil po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu sprejet na akademijo v Beogradu. Zaradi druge vojne je bil študij predčasno končan – vrnil se je v domovino. Po vojni se je zaposlil pri kamnoseštvu Kunovar na Žalah. Živel je v Švicariji (zelo skromno!), tam pa je dobil tudi atelje. Ob ustanovitvi akademije za likovno umetnost v Ljubljani leta 1945 se je vpisal v tretji letnik in študij leta 1949 tudi uspešno zaključil. Diplomiral je pri Frančišku Smerduju, specialko pa opravil pri Borisu Kalinu (oba sta pripadala Klubu Neodvisnih https://gledalkaja.blogspot.com/2022/05/razstava-izven-okvirja-v-cankarjevem.html). 

Najboljši deli v njegovem opusu sta verjetno Počitek I (1956) in Počitek II (1957). Opazen je vpliv profesorja Frančiška Smerduja: gre za astrahirane obraze, stilizirano pričesko, prevladuje meditativni občutek: razstava osnutkov F. Smerduja v Narodni galeriji. Zanimivo je, da je Štrekelj kar nekaj del naredil tudi v kapniku. Ni znano, kako je prišel do tega materiala.

Najbližje si je bil s kolegom Stojanom Batičem, ki mu je tudi pomagal pri pridobivanju naročil, menda pa se je Batič znal z njim sporazumevati v znakovnem jeziku. Zaradi omejitev v komunikaciji je imel nemalo težav in tisti, ki so ga poznali pravijo, da se je tudi v zasebnem življenju raje umaknil, če je videl, da ga ne razumejo. 

 

Štrekelj je bil zelo vpet v delovanje društva gluhih in naglušnih, bil je namreč eden redkih visoko izobraženih ljudi. Ni zanemarljiv podatek, da je znal govoriti in brati z ustnic, naučil se je celo italijansko – in znal tudi prevajati iz italijanščine. Za revijo Gluhi naš glas je napisal številne članke, bil je tudi amaterski igralec. Njegova najuspešnejša razstava je bila leta 1957, ko je v Jakopičevem paviljonu razstavljal skupaj z Borisom Oblakom – razstavljenih je bilo 11 del.

Umrl je leta 1975 pri prečkanju železniške proge v Tivoliju. Vlaku se je izognil, a ni slišal, da prihaja še en vlak z druge strani, ki pa ga je usodno podrl.

Ivan Štrekelj, Poplava, 1954. Umetniška kritika že od začetka izpostavlja kip z naslovom Poplava, kjer vidimo deklico, ki kriči oziroma poskuša kričati. V njem vidijo utišani krik vseh gluhonemih in zato se zdi, da gre za nekakšen simbolični avtoportret, saj samo gluh kipar ve, koliko truda je potrebnega za to, da se iz ust iztrga krik.

Na razstavi, ki je nastala v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije, je predstavljenih 40 kipov, nekaj del na papirju in eno olje na platnu. Vabljeni v Galerijo Narodnega doma vse do 6. novembra 2022.