Kaj je narobe s to sliko? Vidimo štiri osebe: dve ženski in dva moška. Postavljeni so v naravo. Oba moška sta oblečena, ženska v ozadju, ki brodi po vodi, je delno slečena, ženska v ospredju, ki sedi z moškima, pa je popolnoma gola. Je edina, ki z nami vzpostavi očesni stik in nas na ta način povabi v sliko. Ali nam je ob tem prijetno ali neprijetno? Njen pogled je direkten, morda celo izzivalen, zato se lahko komu zazdi, da se v sliki skriva več kot pa je Manet v resnici želel povedati.
Edouard Manet, Zajtrk na travi, olje na platnu, 1863, 208 cm × 264.5 cm, Musée d'Orsay, Pariz. Slika je ocenjena na 60 milijonov ameriških dolarjev.
Meni se vedno, ko gledam sliko Zajtrk na travi, zdi, da jo moram razšifrirati. Ali me ta ženska tako gleda, ker me izziva? Zakaj se v naslovu slike sploh pojavi beseda zajtrk? Res se na sliki pojavi nekaj hrane, a ta ni pomembna in se zanjo nihče ne meni. Si bosta oblečena moška razdelila slečeno žensko?
Slikar, ki si je sliko prvotno zamislil pod naslovom Kopel, nam čisto nič ne pomaga pri tolmačenju. Morda bi morali videti kako sosledje dogodkov? Je ženska v prvem planu najprej imela spolne odnose z moškima, potem pa se je šla okopat v potok? Ni znano, kdaj in kako je slikar dobil navdih za motiv. Morda je slika nastala v bližini njegovega doma v L‘Ille-Saint-Denis ali pa v parku Bois de Boulogne, kjer se je ob vsaki uri v dnevu (in noči) odvijala prostitucija.
Mislim, da pomena slike še niso v celoti raztolmačili in morda je slika prav zato tako zanimiva vobče, ne le meni. Kar predstavljam si, kako je v zrak skočila žirija Salona, ko je Edouard Manet že takoj po dokončanju poslal sliko na razstavo. Seveda so jo zavrnili, a Manet se je znašel drugače – poslal jo je na novoustanovljeni Salon zavrnjenih, nekakšno bolj sproščeno različico uradnega Salona.
Ta slika je v celoti nenavadna, saj se ne ozira na nič in na nikogar. Manet je izbral (ali pa sestavil) motiv iz prizorov iz vsakdanjega življenja. Treba je vedeti, da se teh včasih ni slikalo, ker niso bili zanimivi. Še posebej pa se jih ni slikalo na velikih formatih. Veliki formati so bili namenjeni religioznim motivom, zgodovinskim in mitološkim prizorom. Slikar se je tu popolnoma drugače kot njegovi sodobniki lotil kompozicije, ki je milo rečeno nenavadna, nenavadni sta tudi perspektiva in svetlobni poudarki. Tudi tehnika ni nič boljša. Namesto da bi skril potezo, uporablja široke poteze, kar nam pusti vtis nedokončanosti. Manet je prvi oziroma med prvimi, ki začne slikati drugače: širok ploščat čopič in slikarska lopatica, nenatančno, skicozno slikanje, zanimanje za svetlobo – in postavljanje svetlobo na prvo mesto, zanimanje za barvo v določenem delu dneva (ob določeni svetlobi). Slika predstavlja, skupaj z Manetovo Olimpijo (1863), prelom v slikarstvu, saj vnese novosti tako v motiviki kot tehniki.
Upodobljenka v prvem planu bi znala biti Victorine Meurent (1844-1927), ki jo je Manet pogosto uporabil za model. Victorine je bila francoska modelka in slikarka, ki je redno razstavljala na pariškem Salonu (za razliko od Maneta, ho ho). Bila je slikarjev najljubši model in istega leta jo je upodobil tudi kot prostitutko Olimpijo.
Kaj pa moška? Oblečena kot dandija, modno in sproščeno. Tisti na desni ima nizek klobuk z resico, ki ga nikoli niso nosili v javnosti, temveč vedno v prostorih, torej gre za čepico za prosti čas. Ta desna figura je menda tudi kombinacija obeh Manetovih bratov, Eugèna and Gustava Maneta. Leva moška figura pa je povzeta po svaku, danskem kiparju Ferdinandu Leenhoffu (Manet se je poročil z njegovo sestro).
Se še komu ženska pri kopanju zdi prevelika glede na ostale figure? Tudi kritiki in obiskovalci Salona zavrnjenih so to opazili. Menda so zelo kruto ocenjevali sliko in zasmehovali tako upodobljence kot avtorja. A morda najzanimivejši je komentar Emila Zolaja, ki si je to in druge razstave ogledal in postavil "zgroženega" malomeščana na njegovo mesto: "Kosilo na travi je največje delo Édouarda Maneta, v katerem je uresničil sanje vseh slikarjev: postaviti figure naravne veličine v pokrajino. Vemo, s kakšno močjo je premagal to težavo. Nekaj listov, nekaj drevesnih debel in v ozadju reka, v kateri se kopa ženska v srajci; v ospredju mladeniča sedita nasproti druge ženske, ki je pravkar prišla iz vode in si na prostem suši golo kožo. Ta gola ženska je škandalizirala javnost, ki na platnu vidi samo njo. Moj Bog! Kakšna nespodobnost: ženska brez sleherne krpice med dvema oblečenima moškima! Tega še nikoli nismo videli. In to prepričanje je velika napaka, saj je v Louvru več kot 50 slik, na katerih najdemo kombinacijo oblečenih in golih oseb. Toda nihče ne gre v Louvre, da bi bil škandaliziran. Poleg tega se je množica izogibala ocenjevanju Kosila na travi, kot se sicer ocenjuje; v njem vidijo le ljudi, ki imajo piknik, ljudi po kopanju, verjamejo, da je umetnik namenoma izpostavil nespodoben motiv, a je le želel spodbuditi kritike in publiko. Slikarji, zlasti Édouard Manet, ki je analitični slikar, nimajo te preokupacije s temo, ki muči predvsem množico; subjekt je zanje le pretveza za slikanje, medtem ko za množico obstaja zgolj in samo subjekt. Tako je gotovo gola ženska iz Kosila na travi samo zato, da umetniku ponudi priložnost, da naslika delček mesa. To, kar je treba videti na sliki, ni kosilo na travi; gre za celotno pokrajino, s svojo živahnostjo in finostjo, s svojo frontalnostjo, tako veliko, tako trdno, in njenim ozadjem lahkotne občutljivosti; to čvrsto modelirano meso pod velikimi svetlobnimi lisami, ta tkiva so voljna in močna, še posebej pa ta čudovita silhueta ženske, oblečene v srajco, ki v ozadju naredi čudovito belo liso v okolju zelenih listov. To je skratka ta ogromna celota, polna atmosfere, ta kotiček narave, prikazan s tako preprosto preprostostjo, vsa ta občudovanja vredna stran, v katero je umetnik umestil vse posebne in redke elemente, ki so v njem."
Komentarji