Razstava Nadar: Portretne mojstrovine v Narodni galeriji

 Po razstavi Tihomirja Pinterja se je v Galeriji Narodnega doma prejšnji mesec odprla razstava fotografa Nadarja (1820-1910). Sodobnik francoskih impresionistov je bil najbolj znan po portretih. In prav ti so sedaj razstavljeni tudi pri nas.

Čakalnica v ateljeju mojstra Nadarja kot so jo rekonstruirali v Narodni galeriji.

 

Fotografska kamera in prostor za portretiranca (rekonstrukcija Narodne galerije).

Kdo je bil Nadar? Njegovo pravo ime je bilo Gaspard-Felix Tournachon. Sprva je študiral medicino, vendar je študij opustil in začel delati za različne časopise (pisal je članke in risal karikature). Pričel se je družiti z bohemi, med katerimi je gotovo najbolj znan veliki Charles Baudelaire. V tem času je tudi dobil naziv Nadar.

Nadar, Avtoportret, 1865.

Leta 1854 je naredil svoje prve fotografije, kmalu pa tudi že odprl svoj fotografski atelje. Fotografija je v tem času postajala popularna in pojavila so se vprašanja, kakšna sploh je vloga fotografije, kako dolgo se bo obdržala in ali bo izpodrinila slikarstvo. Nekateri je sprva sploh niso jemali resno, češ da gre za modno muho in da ta mimesis (posnemanje resničnosti) sploh ni tako lep kot je recimo slika. Se je pa zato marsikateri slikar naslonil na fotografijo in jo uporabljal kot študijo (namesto risbe, skice) za sliko. Spomnimo se npr. naše Ivane Kobilca in njenih študij za sliko Poletje (1889-1890). V resnici pa je fotografija že pričela izpodrivati slikarstvo. To se je kasneje pokazalo za resen problem pri slikarjih pri npr. portretiranju, saj je bil celoten proces fotografiranja veliko cenejši kot pa slikanje, in, kar je še pomembneje, veliko hitrejše. Kobilca je v svojih pismih izpostavila ta pereč problem za slikarje: »Toda zadnja leta ne dobivam več modelov in pa ljudje se rajši fotografirajo, ker je bolj poceni. […] Našla sem si zato nič manj hvaležno polje cvetličnega tihožitja, ki me je poleg portreta že od nekdaj najbolj vleklo.«

 

Levo: Charles Baudelaire. Spoznala sta se leta 1842 in postala tesna prijatelja. Desno: Jules Verne. Z njim je delil strast do balonarstva. Nadar je bil tudi navdih za glavnega junaka Vernovega dela Potovanje na luno.

 

 

Zgoraj: igralka Sarah Bernhardt, spodaj (obe fotografiji): George Sand. Nadarjevo navdušenje nad pisateljico se kaže tudi v tem, da se je poglobljeno ukvarjal z njenimi posnetki. Prva fotografija jo prikazuje v oblačilih tedanjega časa, poleg pa je portret, kot je Nadar menil, da mora izgledati posnetek velike George Sand.

Nadar je v portretno fotografijo vnesel novost, ko se je odpovedal kiču v ozadju (ozadja v ateljejih so bila vedno okrašena, pogosto preveč) in dal prednost naravni svetlobi pred umetno. Ne samo, da je portretirance postavil v določene poze pred kamero, menda jim je dal tudi par minut, da so se pripravili na fotografiranje in ravno to je ta moment, ko so se sprostili in sta njihova drža in izraz postala bolj »naravna.« Morda bi lahko rekli, da je šel v smer, ki jo je Henri Cartier-Bresson nekje 100 let kasneje izpopolnil (recenzija razstave Iz oči v oči). Cartier-Bresson se je namreč vedno trudil zabrisati mejo med fotografom in portretiranim in ujeti trenutek, ko je fotografirani najbolj on sam in pozabi na okolico. 

Aprila leta 1874 je svoje prostore odstopil francoskim impresionistom za njihovo prvo razstavo. Ker so se umetniki gibali v istih krogih v kavarnah in so imeli iste cilje (razstavljati in dela tudi prodati), so se povezali. Tu je bila prvič razstavljena slika Clauda Moneta Impresija, sončni vzhod. Od te razstave naprej so ti slikarji in manira, v kateri so delali, dobili svojo oznako, torej impresionizem, kar je sprva imelo negativno konotacijo in je pomenilo skicozna, nedokončana dela (za več o tem pobrskajte tu: https://gledalkaja.blogspot.com/2020/10/ivana-kobilca-in-pariski-salon.html) Zanimivo je, da četudi Nadarja pogosto omenjamo kot prijatelja impresionistov, mu ta modernizem sprva niti ni bil preveč všeč. Šele prijatelj Charles Baudelaire mu ga je približal.

Zgoraj: slikar Eugene Delacroix (njegova najbolj znana slika je verjetno Svoboda vodi ljudstvo), spodaj: slikar Edouard Manet (med njegovi najbolj znani sliki štejemo Olimpijo in Zajtrk na travi).

Levo: slikar Camille Corot, ok. 1855, desno: slikar Gustave Courbet, 1861.

Na obeh fotografijah je Victor Hugo (levo: portret umrlega Hugota). Pri nekaterih portretih je uporabil umetno svetlobo. Nadar je tudi zaščitil patent fotografiranja s pomočjo umetne svetlobe.

Na razstavi je 41 portretov, narejenih po kolodijskih fotografskih ploščah ter po enakih postopkih in z avtentičnimi materiali albuminskih fotografij, kakršne je uporabljal Nadar. Predstavljeni so (povečini) francoski politiki in umetniki (pesniki, pisatelji, slikarji, arhitekti, skladatelji). Razstava je opremljena s prikupnimi anekdotam in opisi, ki jih je podal sam Nadar. Opisano pa je tudi njegovo navdušenje nad letenjem, ali natančneje balonarstvom. Leta 1863 so izdelali največji balon do takrat, ki je bil velik kot notredamska katedrala. Okoli 100 000 ljudi je opazovalo dvig balona v zrak. Odneslo ga je preko Belgije v Nemčijo, potem pa so Nadar in druščina, ki je potovala z balonom, tega vlekla nazaj. Balon je imel dvonadstropno kabino, v kateri je bil poleg temnice še prostor za šampanjec in plesna dvorana. Z ostalimi navdušenci (med njimi že omenjeni Jules Verne) so ustanovili so Društvo za spodbujanje zračne plovbe z napravami, težjimi od zraka.

V vseh letih fotografiranja je Nadar napravil na tisoče posnetkov. Obrazi, ki zrejo s fotografij, so živi kot bi bili narejeni včeraj. Slavne osebnosti iz zgodovine stopajo pred nas kot ljudje iz mesa in krvi in ne kot miti, ki jih poznamo iz zgodovine.

Nadarjeve fotografije bodo na ogled do predvidoma 16. januarja 2022.