Preskoči na glavno vsebino

Primer izginule slike (Mona Lisa)

 

Marsikdo ne ve, da se je šele v 19. stoletju razmahnilo navdušenje nad mojstrom Leonardom da Vincijem. V enem izmed vodičev 19. stoletja je slika Mona Lisa opisana zgolj kot »najbolj znano Leonardovo delo v Louvru«, a kaj je povzročilo, da je slika postala najbolj znano in najbolj reproducirano umetniško delo na svetu? 

21. 8. 1911 je bil čisto navaden ponedeljek. A medtem ko so ljudje hodili po svojih opravkih, se je v eni izmed dvoran v pariškem Louvru dogajal rop stoletja. Morda je kdo od zaposlenih že isti dan opazil, da slika ni na svojem mestu, pa je mislil, da so jo odpeljali na fotografiranje. Naslednji dan, ko slike še vedno ni bilo na svojem mestu, pa so zagnali paniko. Izginila je znana slika Leonarda da Vincija! Kar en teden je potekala preiskava in Louvre je bil v vsem tem času zaprt. Zvrstilo se je veliko osumljencev, med njimi pesnik Guillaume Apollinaire, ki je za šalo ovadil svojega prijatelja Pabla Picassa.

Prazno mesto, kjer je prej visela slika, si je od torka naprej prihajala ogledovat množica ljudi. Med njimi sta bila tudi Franz Kafka in Max Brod. Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Mona_Lisa

A seveda nista bila kriva ne Picasso ne Apollinaire. Kdo je torej ukradel sliko in kako? Krivcu je bilo ime Vincenzo Peruggia in je bil v času kraje zaposlen v Louvru. Sliko je ukradel tako, da jo je, ko je bil muzej odprt, skrival v sobi za metle, ko pa so muzej zaprli, jo je skril pod plašč in preprosto odkorakal ven. Peruggia je bil Italijan in je sam sebe imenoval patriot, ki je verjel, da morajo biti Leonardova dela na ogled v italijanskih muzejih in galerijah. 

Sliko so seveda zelo iskali in objavljali reprodukcije v časopisju, da bi se njena podoba ljudem čim bolj usidrala v spomin. Krivca so našli šele po dveh letih, z njim pa tudi sliko. Peruggia jo je namreč poskušal prodati nekemu italijanskemu trgovcu z umetninami, ki pa je sliko seveda takoj prepoznal, sum pa se mu je še dodatno potrdil po overjenju v firenškem Uffiziju. Krivca so prijeli, v zaporu pa je odsedel le sedem mesecev (kazen so mu znižali zaradi njegovega patriotizma, ki so mu ga šteli kot olajševalno okoliščino). Vseeno pa so v Uffiziju pripravili razstavo, na katero so uvrstili Mona Liso. Po dveh tednih so sliko vrnili v Louvre. Kot vemo, je Leonardo konec svojega življenja dočakal v Franciji (umrl je leta 1519), kamor je pripotoval s slikami, ki jih je imel namen dokončati, in zato je še danes veliko slik v lasti Francije in ne Italije.[1] Italijani pa "patriota" Peruggio še danes cenijo zaradi njegovega "pogumnega dejanja".

Direktorji Uffizija si leta 1913 ogledujejo sliko. Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Mona_Lisa

O sliki in upodobljenki je bilo že veliko povedanega, zato omenimo le to, da na platnu ni nobenih opaznih popravkov (restavriranj) in to je zelo redko, da je slika v tako dobrem stanju. Je pa žal doživela kar nekaj napadov. Leta 1956 je bila poškodovana, ko je neki vandal vrgel kislino vanjo. Istega leta so vanjo vrgli tudi kamen in jo poškodovali. Kasneje so mesto, kjer je nekaj barve odpadlo, restavrirali. Slika je vedno locirana v najznamenitejšem francoskem muzeju, so jo pa le nekajkrat posodili za različne razstave: leta 1962 do 1963 je bila na ogled v Washingtonu in v Metropolitanskem muzeju v New Yorku. Sprožil se je šprinkler in skoraj zmočil sliko, ki pa je k sreči bila zaščitena z neprebojnim steklom.

Takole so o gostovanju slavne slike poročali v slovenskem časopisu Tedenska tribuna. Preberemo lahko, da so se okoli slike vedno spletale različne zgodbe in zarote.

Leta 1974 je bila posojena v Tokijo in v Moskvo. V Tokiju je neka ženska protestirala proti Narodnemu muzeju, ker so imeli neurejen dostop invalidov, zato je popršila rdečo barvo na sliko. Nazadnje pa je v Louvru leta 2009 neka Rusinja stresla svojo jezo, da ni dobila francoskega državljanstva na sliko tako, da je vrgla skodelico vanjo. V tem in zgornjem primeru je steklena zaščita ohranila delo nedotaknjeno.

Težko je reči, kaj je to, kar nas tako očara na sliki. Morda njen nasmešek, morda oči, ki nam sledijo kamorkoli gremo ali pa preprosto Leonardovo mojstrstvo? Vabljeni, da v komentar zapišete vaše mnenje! 


[1] Nekoč je bila v zbirki francoskega kralja Franca I., večina te zbirke pa je bila prenesena v Louvre (Mona Lisa med prvimi).

  

O Leonardu da Vinciju sem že pisala. O njegovi Zadnji večerji preberite tu: 
https://gledalkaja.blogspot.com/2020/08/leonardova-zadnja-vecerja.html

O odmevni razstavi Picasso: Črka v risbo pa lahko preberete tu: https://gledalkaja.blogspot.com/2021/12/pablo-picasso-v-ljubljani-razstava.html




Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...

Leonardova Zadnja večerja

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno  [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...

Loščika in ilustracije

 Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...

Ivana Kobilca in pariški Salon

V enem prvih prispevkov  smo govorili o Kobilčini sliki Poletje . Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat.  Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih zna...

Razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v Narodni galeriji

  Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še.  [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...

Nismo poslednji! Dachauska izkušnja Zorana Mušiča

Letos mineva 75 let odkar so Američani osvobodili ujetnike taborišča Dachau. Med njimi je bil Slovenec Zoran Mušič, ki je tam preživel kar šest mesecev. Spada med naše najpomembnejše slikarje in je s svojimi cikli Konjičkov, kraških in dalmatinskih motivov zaslovel tudi širše. Najbolj znan pa je morda prav njegov cikel slik  Nismo poslednji . Mušič je v taborišču delal kot strugar v tovarni orožja. Umetniško znanje diplomiranega slikarja so hitro prepoznali nemški stražarji, ki jih je Mušič portretiral, po fotografijah pa je naredil tudi portrete njihovih deklet in žena. Po njegovem pričevanju naj bi ga za dobro opravljeno delo kdaj pa kdaj nagradili s piščančjim bedrom. Mušič ni bil edini tak primer, čigar nadarjenost so prepoznali stražarji: izpričano je, da so naročali risbe in slike pri slikarju in profesorju Aldu Carpi, ki je bil deportiranec v Gusnu. Naročali so družinske portrete in italijanske krajine, ki jih je slikal po spominu. Carpi je esesovcem želel naslikati taborišč...

Ivana Kobilca: Poletje

Slika Poletje je gotovo ena najlepših in najpomembnejših slik v slovenski zgodovini. Visi v Narodni galeriji in je glavni izmed razlogov, zakaj Slovenci najraje obiščemo prav Ravnikarjev del galerije, kjer so razstavljena dela 19. in 20. stoletja. Ljubljančanka Ivana Kobilca je bila svetovljanka, a med kraji, ki jih je imela najraje, je bila gorenjska vas Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic (tudi Škofič) je bila doma z Britofa pri Podbrezjah in slikarka se je z veseljem vračala sem tudi med večletnim bivanjem v tujini. Leta 1889 je prav v tem kraju pričela slikati sliko Poletje , dokončala pa jo je naslednje leto.  Ivana Kobilca, Poletje , 1889-1890, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije Kot je znano, si je pri delu pomagala s fotografijo. Ni pa bila edina, ki je to počela: slikarji so si v tem času pomagali s fotografijo, ki je pričela nadomeščati skice. Naredila je kar nekaj fotografij in vidimo lahko, da se v marsičem razlikujejo od končne slike: zdi se, da je iz...

Najlepša Rafaelova Madona

  Vse od konca 18. stoletja sliko  spremljajo  nenavadna doživetja. Veliko tistih, ki so si sliko ogledali, je doživelo nekakšne religiozne ekstaze, podobne Stendhalovemu sindromu. To je pomembno zaznamovalo tudi nemško romantiko v 19. stoletju. Rafael, Sikstinska Madona, 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mojstrov v Dresdnu.  Nemci so si v zadnjih desetletjih 18. stoletja delo razlagali kot Rafaelovo vizijo: odprla so se nebesa in prikazala se mu je Marija. Najprej nas prevzame podoba Marije, ki v naročju drži Dete. Njen obraz je sicer mil, vendar pa nam njen izraz odkriva nekaj neopisljivega. Jezuščkov izraz je odmev njenega izraza. Več strokovnjakov se je v preteklosti trudilo razvozlati ta pomen, vendar še nismo dobili nekega končnega odgovora. Morda gre za grozo ob spoznanju, kakšno trpljenje čaka Jezusa, ko bo odrasel. Rafael, Sikstinska Madona (detajl), 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mo...