Enigma Gregor Perušek (1887-1940) (Razstava v Moderni galeriji)

 Ta teden se je v Moderni galeriji odprla razstava za sladokusce. Mladenič Gregor Perušek je leta 1906 imigriral v ZDA in se nekaj let za tem odločil postati slikar. Zdi se, da se ga je nekaj moralo globoko dotakniti, da je prišel do te odločitve, kajti imel ni nikakršne akademske izobrazbe. Kar pa je imel, je bila vztrajnost in, zdi se, nekakšna odprtost, radovednost. Perušek se zdi kot nek neukrotljivi duh, ki je prepotoval številne ameriške dežele (svoj čas so krožile govorice, da je prepotoval vse ameriške dežele), obiskoval številne razstave (med drugim naj bi obiskal Galerijo 291 Alfreda Stieglitza v New Yorku) in številne umetniške kolonije, ves čas pa srečeval ljudi, ki so ga navdihovali in na njegovo delo tudi konkretno vplivali (recimo ameriški staroselci).

Kompozicija iz Nove Mehike (Pokrajina iz Arizone), 20. leta, olje na lepenki, Narodna galerija. Tale slika mi je blazno všeč. A ni taka okeeffovska?

 
Družina (detajl), 1922, olje na platnu, Slovenski narodni dom, Cleveland.

Modra krajina, 20. leta, olje na kaširanem platnu, Slovenski narodni dom, Cleveland.

Na razstavi, ki je zasnovana kronološko, spoznamo ključne točke Peruškovega ustvarjanja, s poudarkom na Čikagu, ameriškem zahodu in Clevelandu.

Kot ugotavlja kustos razstave dr. Robert Simonišek je mojstrov opus izjemno raznolik in prav nič dolgočasen. Med slikami, na razstavi jih je skoraj 100, najdemo dela, ki se spogledujejo z ameriškim realizmom, kubizmom, novo stvarnostjo, futurizmom in že skoraj nadrealizmom, pa tudi postimpresionizmom, ekspresionizmom. Nekatera dela delujejo izjemno kvalitetna, druga pač manj. In če nekatera njegova tihožitja in (fantazijske) krajine navdušujejo, nas portreti, avtoportreti in urbane krajine lahko pustijo nekoliko hladne. Perušek je izrazit eklektik, ki se ne pusti omejevati, temveč se v svojem zanimanju za razpoloženja, vtisov s poti in navsezadnje za kombinacije barvnih odtenkov, preliva preko robov. Ne pusti se ukalupiti in to je osvežujoče.

Na otvoritvi.

Upanje, 1922, olje na platnu, Slovenski narodni dom.

Krajina s slikarjem, 20. leta, olje na platnu,  Občina Sodražica.

Brez naslova, 20. leta, olje na lesu, zasebna last.

Brez naslova, 1926, olje na platnu, zasebna last.

Perušek se je s slikarstvom (svojim poslanstvom) precej težko preživljal. Prisiljen je bil poprijeti za kakšno drugo delo in tako je recimo v Clevelandu deloval kot učitelj na Jugoslovanski šoli moderne umetnosti, kjer se je tudi povezal s Slovenskim narodnim domom. Menda je bil dobričina, namreč marsikateremu staršu je spregledal neplačano položnico, ko niso mogli otroku plačati udejstvovanja v šoli. V Clevelandu ga imajo še danes precej v čislih, namreč veliko svojih slik je zapustil prav omenjenemu domu. Težkim razmeram navkljub je bil Perušek dejansko velika zvezda med slovenskimi Američani. Imenovali so ga za najboljšega slovenskega izseljenskega umetnika. Imeti »Peruška« doma, torej imeti njegovo sliko, je nekaj pomenilo v slovensko-ameriških domovih.

Vijolični tulipan, ok. 1930, olje na lesonitu, zasebna last.

Indijanski lonček in sadje, ok. 1930, olje na lesonitu, zasebna last.

Veliko razstavljenih slik je pripotovalo prav iz ZDA, kjer domujejo v raznoraznih institucijah, nekaj jih je iz slovenskih galerij, nekaj pa so jih posodili tudi slovenski in ameriški zbiratelji.

 

Levo: Tihožitje, 30. leta, olje na platnu, zasebna last; desno: Modra vaza, 30. leta, olje na platnu, zasebna last.

Fascinantno je, da je ta na Slovenskem dokaj neznani slikar v pregledu slovenske umetnostne zgodovine že kar kmalu našel svoje mesto. Omenjata ga recimo France Stele in Fran Šijanec, svoje mesto pa je našel pred dobrim desetletjem tudi na stalni zbirki Moderne galerije z eno svojo sliko - Simfonijo ameriškega zahoda. Za to sliko so se leta 1934 v Clevelandu angažirali in zbirali sredstva – namen je bil poslati sliko v domovino, v Narodno galerijo, kamor je dejansko tudi pripotovala.

Navadno tega v svojih recenzijah ne omenjam, a oblikovalec Luka Savić je naredil res izjemno delo. Na fotografiji vidimo Peruškovo hčerko Marian (klicali so jo Danica), ki je tudi sama svoj čas obiskovala očetov pouk na Jugoslovanski šoli moderne umetnosti.

Perušek je domovino obiskal zgolj enkrat in sicer leta 1929. Takrat se je srečal z Rihardom Jakopičem, Miho Malešem, Franom Tratnikom. Pod vplivom tega obiska je nato naslikal (verjetno) Jakopičev portret in portret Ivana Cankarja.

Portret Riharda Jakopiča, ok. 1935, olje na lesonitu, zasebna last.

 
Verjetno najpopularnejša slika na razstavi je hkrati najbolj nenavadna in izstopa iz mojstrovega opusa (vsaj kolikor je znano). Sliko je Božidarju Jakcu, Peruškovemu prijatelju, darovala slikarjeva sestra. Bila naj bi to poslednja slikarjeva slika. Družba na vrtu, 1940, olje na platnu, Moderna galerija.

Nedokončan avtoportret, 1940, olje na lesonitu, zasebna last.

Razstava je vsekakor vredna obiska, saj ponuja vpogled v umetnikov slikarski svet in njegovo likovno razmišljanje, ki se postopoma vse bolj jasno oblikuje. Umešča ga v kontekst 20. stoletja in odpira prostor za njegovo nadaljnjo prepoznavnost. Posebej dragocen je tudi katalog, ki razstavo dopolnjuje in omogoča poglobljen uvid v dela ter okoliščine njihovega nastanka.

Razstava bo na ogled predvidoma do 3. 1. 2027.