Zmago Jeraj: Z visokim korakom prestopim okensko polico (razstava v MGLC)

Mednarodni grafični likovni center je pred kratkim dobil v dar segment iz obsežnega opusa umetnika Zmaga Jeraja. Zdaj so se odločili, da nekaj teh del predstavijo publiki na razstavi. Dela (gre tako za slike kot grafike in fotografije) so zanimiva, pač na tipični jerajevski način, a kar obiskovalca preseneti, je milo rečeno nenavadna postavitev. Samo dve možnosti sta: ali vas bo odvrnila ali pa popolnoma navdušila.

Zmago Jeraj (1937-2015) je eden najpomembnejših slovenskih umetnikov, ki so vrhunec svojega ustvarjanja doživeli v 2. pol. 20. stoletja. Raziskoval je različne umetniške zvrsti in likovne tehnike, preizkusil se je denimo v ilustraciji, scenografiji, kiparstvu, grafičnem oblikovanju, filmu, najbolj znan pa je gotovo kot slikar, grafik (sitotisk) in fotograf.

Na razstavi so na ogled Jerajeva dela iz zgodnjega zrelega obdobja, govorimo torej o 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. To so dela, ki so nastala kmalu po končani specialki, ki jo je opravljal pri Gabrijelu Stupici, in se (oziroma nas, gledalce) že takoj vržejo v temačne in neprijetne situacije z interierji in izpraznjenimi urbanimi ter industrijskimi okolji, kjer se sprva ponekod še lahko srečamo z naključno figuro (konjem, psom, človekom, drevesom, lončnico), potem pa tudi ta izgine. Smo v Jerajevem postapokaliptičnem svetu, kjer kot izgubljene duše tavamo med ostalinami človeške civilizacije.

Multimedijska umetnica Toni Soprano Meneglejte je v nekatere razstavne prostore postavila kulise in ustvarila nekakšne dnevne sobe, kamor se obiskovalec lahko usede in ob umetni svetlobi bodisi reflektorja, namizne svetilke ali televizijskega ekrana gleda slike. S postavitvijo je ustvarila zelo podobno vzdušje kot ga doživimo na slikah in zabrisala ločnico med zunaj in znotraj, med varnim in ne-varnim svetom, med tam in tu, kar je, če sem pravilno razumela, tudi glavna poanta.

Tivolski grad nima veliko razstavnega prostora in gotovo bi lahko razstavili še več del, če se kustos Gregor Dražil in Toni Soprano Meneglejte ne bi odločila, da bosta na tokratni postavitvi dala poudarek na prostoru. Torej, prostoru v prostoru. Kar je razstava pridobila, je občutek intimnosti in, morda bi kdo rekel, celo klavstrofobičnosti. Mislim, da so takšne "nenavadne" postavitve več kot dobrodošle, da obiskovalca zdramijo in postavijo iz cone udobja. Pred meseci je sceno razburkala postavitev Davida Tavčarja v Umetnostni galeriji Maribor.

Vrnimo se k svetlobi. Ta osvetljuje zgolj v žarku ali dveh osvetljuje sicer popolnoma temen prostor. Vir svetlobe je pogosto premičen, tako da ima gledalec na voljo le nekaj sekund, da svojo pozornost nameni osvetljeni umetnini, saj bo naslednji trenutek že v popolni temi (glej spodaj).

Zdaj jo vidiš, zdaj je ne vidiš.

Še nekaj o naslovu razstave: leta 1973 je Jeraj v roke dobil delo poljskega pisatelja in likovnika Bruna Schulza, ki ga je navdušil s svojim fantastičnim svetom in izjemno barvitim jezikom. Že naslednje leto se je lotil ilustracij na temo Schulzeve zgodbe Sanatorij pod klepsidro. V svojih besedilih (tudi za kataloge) je pogosto citiral tega poljskega pisatelja in morda se je kustos prav zaradi tega odločil, da v razstavi simbolično poveže oba umetnika. Naslov je izbran iz odlomka iz Schulzeve Julijske noči: "Včasih me noč zapre kakor v tesno izbo brez izhoda. Obvlada me zaspanost, ne zavedam se, ali noge še hodijo ali pa že dolgo počivam v tej hotelski sobici noči. Toda tedaj začutim žametast, vroč poljub, ki so ga v prostoru izgubila dišeča usta, odpirajo se nekakšne žaluzije, z visokim korakom prestopim okensko polico in se odklatim naprej pod parabolami padajočih zvezd."