Jakob Savinšek v Galeriji Miha Maleš

Obiskala sem razstavo, posvečeno 100. obletnici rojstva kiparja Jakoba Savinška (1922-1961). Razstava je na ogled do 28. aprila v Galeriji Miha Maleš v Kamniku.

Jakob Savinšek je bil rojen leta 1922 v Kamniku. Njegov oče je bil pisatelj in pravnik Slavko Savinšek, ki so ga junija 1942 kot političnega nasprotnika Nemci zaprli in pozneje ustrelili, kar je mladega Savinška razumljivo močno zaznamovalo. 

Zgoraj: knjigo je napisal Savinškov oče Slavko Savinšek, naslovnico pa je naredil Miha Maleš. Na ogled na stalni postavitvi.

Savinšek se je že kot otrok zanimal za risanje in že v osnovni šoli so nastali njegovi prvi portreti in krajine. Po I. realni gimnaziji na Vegovi ulici se je vpisal na Akademijo za upodabljajočo umetnost (danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje) in po diplomi opravil specialko pri profesorju Borisu Kalinu.

Savinškovo glavno delo se razprostira le skozi dobrih 10 let, a v tem kratkem času je pokazal izjemno občutljivost in dovzetnost za različne vplive, kar je s pridom uporabil, da je našel svoj osebni slog. Fascinantno je, kaj vse je vplivalo nanj: od Henryja Moora, Hansa Arpa do Brancusija in naših kiparjev kot je Frančišek Smerdu in brata Kalin. Njegovo delo je zelo raznoliko: od precej realistično zasnovanih portretov preko javnih spomenikov, kakršni so bili popularni v povojnem času, do intimnih plastik.  

Jakob Savinšek je umrl leta 1961, star šele 39 let po tem, ko je imel že več let težave z zdravjem. Skupaj z Janezom Lenassijem sta zasnovala slovensko Formo vivo in v ta namen gostovala v Kirchheimu v Nemčiji. To je bila tudi kiparjeva zadnja postojanka. Zanimivo je, da je vedno govoril, da bo umrl mlad in da mora zato delati hitro in veliko.

Savinška pa gotovo poznate tudi bralci mojega bloga, saj sem v preteklosti že pisala o njegovem odnosu z Milo Kačič in o tem, kako sta en na drugega vplivala. Več o njima lahko preberete tu:

Savinšek in Mila Kačič: https://gledalkaja.blogspot.com/2020/09/mila-in-jakob.html

Še več o Jakobu Savinšku: https://gledalkaja.blogspot.com/2020/12/kipar-jakob-savinsek.html

*

Zdaj pa nekaj besed o kamniški razstavi!
Gre za majhno razstavo (nekje 20 kosov male plastike in nekje 10 risb), kjer večina del prihaja iz fonda galerije, nekaj stvari pa so posodili iz Narodne in Moderne galerije. Zastavili so jo kronološko, poskušali pa tudi slogovno, a so ugotovili, da so plastike precej raznolike. Istočasno je namreč delal v več različnih slogih in pri tem uporabljal različne materiale. 
Žena – školjka, bron, 1953.
Sedeča deklica, bron, 1959.
Avtoportret, patinirana žgana glina, 1944.

Na razstavi so me najbolj navdušili portreti Mile Kačič in sina Davida. 
   
Portret Mile Kačič, patiniran mavec, 1946.
 
  
Noseča, patiniran mavec, 1949.
 
Portret Mile Kačič, mavec, 1955 (osnutek za bronasti kip).
 
Portret sina Davida, patinirani mavec, 1959.

Večino del je Galeriji Miha Maleš v svoji oporoki zapustila prav Mila Kačič. Leta 2002 so bila dela prvič razstavljena. 

Če si želite razstavo ogledati, boste morali pohiteti, saj je na ogled le še do konca aprila. 


Prisrčna hvala osebju za njihovo prijaznost!



#jakobsavinšek #milakačič

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Slika
Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...
KLIKNI ZA VEČ

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

Slika
'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...
KLIKNI ZA VEČ

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

Slika
  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...
KLIKNI ZA VEČ