Leonardova Zadnja večerja

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude.

V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal.

Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes locirana v refektoriju. V teh samostanskih jedilnicah je motiv Zadnje večerje tudi najpogostejši.

Leonardo da Vinci, Zadnja večerja, končano 1498, samostan Santa Maria delle Grazie, Milano (refektorij) (460 cm × 880 cm).

Motiv prikazuje trenutek, ko je Jezus svojim učencem povedal, da ga bo nekdo izmed njih izdal. »Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja. Simon Peter mu je pomignil, naj ga vpraša, o kom govori. Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškarijota. Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.« Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. Nekateri so mislili (ker je namreč Juda imel denarnico), da mu je Jezus rekel: »Nakupi, kar potrebujemo za praznik,« ali da naj dá kaj ubogim. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa je noč.« (Jn 13,21-30) Seveda takoj prepoznamo Kristusa, ki kraljuje omizju, se pa dolgo časa ni vedelo, kdo je kdo med apostoli. Prepoznavna je bila le skupina na Kristusovi desni strani: Janez, Peter in Juda Iškarijot. Šele v 19. stoletju so apostole poimenovali, po tem, ko so našli Leonardove zapiske, v katerih so učenci skicirani, nad njimi pa so napisana imena. Neverjetno živa je reakcija učencev, ki poskušajo ugotoviti, koga ima Kristus v mislih, in zanikajo, da bi bili to oni. Vidimo, da sedijo v skupinah po tri. Število tri se v krščanski ikonografiji povezuje s Sveto Trojico. 

 Detajl iz Zadnje večerje. Na Kristusovi desni sedijo od leve proti desni: Juda Iškarijot, Sveti Peter in Sveti Janez. Juda je v senci in izgleda presenečen, saj je bil njegov načrt razodet. Drži majhen mošnjiček, morda srebrnike, s katerimi je bil plačan za izdajstvo ali pa je z mošnjičkom predstavljena njegova vloga blagajnika med apostoli. Ob njegovi roki je raztresena sol, kar se še dandanes razume kot slabo znamenje. Sveti Peter izgleda jezno, v roki drži nož - morda napoved njegove reakcije v vrtu Getsemani, kjer je napadel vojake. Obrača se k Janezu in morda ga sprašuje, kdo je tisti, ki bo izdal Učitelja. Zdi se, da se je Sveti Janez onesvestil in naslonil na Petra.  

**

Leonardo ni bil prvi slikar, ki se je lotil tega motiva, a ga je malo spremenil in prilagodil. Najbolj zanimiva pa je morda prav tehnika. Za to sliko se je domislil namreč posebne tehnike, s katero bi do izraza prišle podrobnosti, hkrati pa se je tudi bolj bleščala. Namesto na moker omet, kot se to sicer naredi pri freskah, je pigment (tempero in olje) nanesel na suh mavec. Na tak način je lahko slikal počasneje, saj se mu omet ni sproti sušil. Tako je lahko uporabil chiaroscuro in je senčil.  Žal pa je slika v zgodovino zapisana kot ena tistih, ki je najbolj ogrožena in najhitreje razpada. Že leta 1517 (torej čez slabih dvajset let!) so poročali, da se je barva pričela luščiti zaradi neprimerne lokacije (vlažnost) in tehnike. Ohranjen je tudi vir, ki pravi, da je leta 1532 poslikava izgledala brez barve in zamegljena, leta 1556 pa je slikar in zgodovinar Giorgio Vasari poročal, da je poslikava uničena in da so figure neprepoznavne. Leta 1768 je zaradi zaščite čez sliko bila potegnjena zavesa, vendar se je za njo zadrževala vlaga, in vsakič, ko se je zaveso odgrnilo, se je del slike odkrušil.

Poleg tega je bila poslikava tudi mnogokrat uničena:

• Leta 1652 so pod poslikavo naredili vrata in jo tako uničili en del.

• Konec 18. stoletja so Napoleonovi vojaki prostor uporabljali kot hlev za konje. 

• Med drugo vojno so nacisti bombardirali samostan.

Poslikavo so poskušali restavrirati: leta 1726, 1770, 1853, 1903, 1924, 1928 in 1978.

Stanje slike leta 1970.

Ohranile so se tri kopije poslikave, naredili so jih Leonardovi učenci. Pa si jih oglejmo! 

Andrea Solari, Zadnja večerja, okoli 1520, olje na platnu, Muzej Leonarda da Vincija, opatija Tongerlo, Belgija. Glavi Jezusa in Janeza naj bi naredil sam Leonardo, saj pod nanosi barve ni risbe. Velja za sliko, ki je najbolj zvesta  originalu.

Giampietrino, Zadnja večerja, 1520, olje na platnu, Kraljeva akademija umetnosti, London. 

Cesare da Sesto, Zadnja večerja, okoli 1550, Ponte Capriasca (Cerkev svetega Ambroža), Švica.

Zadnja večerja ni edino delo, ki ga je Leonardo naredil v refektoriju: na steni nasproti slovite slike je motiv Križanja, ki ga je naredil Giovanni Donato da Montorfano, Leonardo pa je v množici ljudi naredil portrete oseb iz družine Sforza. Tudi njih je naslikal v isti žal nekvalitetni tehniki, zato se poslikava ni dobro ohranila:  

Giovanni Donato da Montorfano in Leonardo da Vinci, Križanje, 1495, samostan Santa Maria delle Grazie, Milano (refektorij).

V zadnjem času se je o Leonardovi Zadnji večerji veliko govorilo, še posebej po letu 2003, ko jo je pisatelj Dan Brown v svoji knjigi Da Vincijeva šifra uporabil kot dokaz, da je Jezus Kristus imel otroka z Marijo Magdaleno. Tako naj bi po njegovem na sliki ne bil upodobljen Sveti Janez, Kristusov najljubši učenec, ampak Marija Magdalena. Veliki mojster naj bi ju celo namenoma naslikal tako, da je med njima prostor v obliki črke V (ali svetega grala oziroma maternice) oziroma črke M, če uporabimo našo domišljijo (matrimonio – zakon po slovensko), in naj bi pustil ta namig o ljubezni med Jezusom in Marijo Magdaleno vsem na očeh. Fikcija ali ne, gotovo drži, da je bil Leonardo zelo ploden in napreden mojster v času, v katerem je živel, in pustil nam je marsikatero uganko, ki jo še moramo razrešiti, njegove slike pa nas še danes navdihujejo in spodbujajo našo domišljijo.

Zadnja večerja je navdihnila tudi Salvadorja Dalija in Andyja Warhola.

Salvador Dali, Zakrament Zadnje večerje, 1955, Narodna galerija umetnosti, Washington DC. 

Andy Warhol, Zadnja večerja, 1986, Muzej moderne umetnosti, New York.

**

Tudi s prihodnjim prispevkom ostajamo pri italijanski renesansi, a šli bomo v malo drugačne vode – spoznali bomo Rafaelovo najlepšo Madono: https://gledalkaja.blogspot.com/2020/08/najlepsa-rafaelova-madona.html

________________________________________________________________

[1] Naj razložimo, kaj mislimo z delno: Leonardo da Vinci je svoje vajeništvo opravljal pri mojstru Andrei del Verrocchiu iz Firenc. Strokovnjaki menijo, da je Leonardova vajeniška poteza opazna na dveh zgodnjih delih Kristusov krst iz ok. 1470 (Leonardo naj bi naslikal angela ter pokrajino v ozadju, vidni pa so tudi nekateri njegovi popravki na Kristusu) in Oznanjenje, datirano v 1472-75 (Leonardo naj bi naslikal angela in pokrajino v ozadju). Z dvajsetimi leti je Leonardo dobil svojo delavnico, v kateri sta vajeništvo opravljala tudi Giovanni Antonio Boltraffio in Bernardino Luini. Kot je bilo v navadi (in če naročnik ni bil res pomemben človek), je mojster le tu in tam kaj popravil in dodal, učenci pa so navadno naredili večino slike.