V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal.
Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je
Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana
Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za
družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes locirana v
refektoriju. V teh samostanskih jedilnicah je motiv Zadnje večerje tudi
najpogostejši.
**
Leonardo ni bil prvi slikar, ki se je lotil tega motiva, a ga je malo spremenil in prilagodil. Najbolj zanimiva pa je morda prav tehnika. Za to sliko se je domislil namreč posebne
tehnike, s katero bi do izraza prišle podrobnosti, hkrati pa se je
tudi bolj bleščala. Namesto na moker omet, kot se to sicer naredi pri freskah,
je pigment (tempero in olje) nanesel na suh mavec. Na tak način je lahko slikal
počasneje, saj se mu omet ni sproti sušil. Tako je lahko uporabil chiaroscuro
in je senčil. Žal pa je slika v zgodovino
zapisana kot ena tistih, ki je najbolj ogrožena in najhitreje razpada. Že leta
1517 (torej čez slabih dvajset let!) so poročali, da se je barva pričela luščiti
zaradi neprimerne lokacije (vlažnost) in tehnike. Ohranjen je tudi vir, ki
pravi, da je leta 1532 poslikava izgledala brez barve in zamegljena, leta 1556
pa je slikar in zgodovinar Giorgio Vasari poročal, da je poslikava uničena in
da so figure neprepoznavne. Leta 1768 je zaradi zaščite
čez sliko bila potegnjena zavesa, vendar se je za njo zadrževala vlaga, in
vsakič, ko se je zaveso odgrnilo, se je del slike odkrušil.
Ohranile so se tri kopije poslikave, naredili so jih Leonardovi učenci. Pa si jih oglejmo!
Andrea Solari, Zadnja večerja, okoli 1520, olje na platnu, Muzej Leonarda da Vincija, opatija Tongerlo, Belgija. Glavi Jezusa in Janeza naj bi naredil sam Leonardo, saj pod nanosi barve ni risbe. Velja za sliko, ki je najbolj zvesta originalu. |
Giampietrino, Zadnja večerja, 1520, olje na platnu, Kraljeva akademija umetnosti, London. Zadnja večerja ni edino delo, ki ga je Leonardo naredil v refektoriju: na steni nasproti slovite slike je motiv Križanja, ki ga je naredil Giovanni Donato da Montorfano, Leonardo pa je v množici ljudi naredil portrete oseb iz družine Sforza. Tudi njih je naslikal v isti žal nekvalitetni tehniki, zato se poslikava ni dobro ohranila: Giovanni Donato da Montorfano in Leonardo da Vinci, Križanje, 1495, samostan Santa Maria delle Grazie, Milano (refektorij). V zadnjem času se je o Leonardovi Zadnji večerji veliko
govorilo, še posebej po letu 2003, ko jo je pisatelj Dan Brown v svoji knjigi
Da Vincijeva šifra uporabil kot dokaz, da je Jezus Kristus imel otroka z Marijo
Magdaleno. Tako naj bi po njegovem na sliki ne bil upodobljen Sveti Janez,
Kristusov najljubši učenec, ampak Marija Magdalena. Veliki mojster naj bi ju
celo namenoma naslikal tako, da je med njima prostor v obliki črke V (ali svetega
grala oziroma maternice) oziroma črke M, če uporabimo našo domišljijo (matrimonio – zakon po slovensko), in naj
bi pustil ta namig o ljubezni med Jezusom in Marijo Magdaleno vsem na očeh. Fikcija ali ne, gotovo drži, da je bil
Leonardo zelo ploden in napreden mojster v času, v katerem je živel, in pustil nam je marsikatero uganko, ki jo še moramo razrešiti, njegove slike pa nas še danes navdihujejo in spodbujajo našo domišljijo. Zadnja večerja je navdihnila tudi Salvadorja Dalija in Andyja Warhola. Salvador Dali, Zakrament Zadnje večerje, 1955, Narodna
galerija umetnosti, Washington DC. Andy Warhol, Zadnja večerja, 1986, Muzej moderne
umetnosti, New York. ** Tudi s prihodnjim prispevkom ostajamo
pri italijanski renesansi, a šli bomo v malo drugačne vode – spoznali bomo
Rafaelovo najlepšo Madono: https://gledalkaja.blogspot.com/2020/08/najlepsa-rafaelova-madona.html ________________________________________________________________ [1] Naj razložimo, kaj mislimo z delno: Leonardo da Vinci je svoje vajeništvo opravljal pri mojstru Andrei del Verrocchiu iz Firenc. Strokovnjaki menijo, da je Leonardova vajeniška poteza opazna na dveh zgodnjih delih Kristusov krst iz ok. 1470 (Leonardo naj bi naslikal angela ter pokrajino v ozadju, vidni pa so tudi nekateri njegovi popravki na Kristusu) in Oznanjenje, datirano v 1472-75 (Leonardo naj bi naslikal angela in pokrajino v ozadju). Z dvajsetimi leti je Leonardo dobil svojo delavnico, v kateri sta vajeništvo opravljala tudi Giovanni Antonio Boltraffio in Bernardino Luini. Kot je bilo v navadi (in če naročnik ni bil res pomemben človek), je mojster le tu in tam kaj popravil in dodal, učenci pa so navadno naredili večino slike. |
Komentarji