Nismo poslednji! Dachauska izkušnja Zorana Mušiča

Letos mineva 75 let odkar so Američani osvobodili ujetnike taborišča Dachau. Med njimi je bil Slovenec Zoran Mušič, ki je tam preživel kar šest mesecev. Spada med naše najpomembnejše slikarje in je s svojimi cikli Konjičkov, kraških in dalmatinskih motivov zaslovel tudi širše. Najbolj znan pa je morda prav njegov cikel slik Nismo poslednji.

Mušič je v taborišču delal kot strugar v tovarni orožja. Umetniško znanje diplomiranega slikarja so hitro prepoznali nemški stražarji, ki jih je Mušič portretiral, po fotografijah pa je naredil tudi portrete njihovih deklet in žena. Po njegovem pričevanju naj bi ga za dobro opravljeno delo kdaj pa kdaj nagradili s piščančjim bedrom. Mušič ni bil edini tak primer, čigar nadarjenost so prepoznali stražarji: izpričano je, da so naročali risbe in slike pri slikarju in profesorju Aldu Carpi, ki je bil deportiranec v Gusnu. Naročali so družinske portrete in italijanske krajine, ki jih je slikal po spominu. Carpi je esesovcem želel naslikati taboriščne prizore in postave deportirancev, vendar te slike »naročnikov niso popolnoma nič zanimale, še več, prenesli niso niti pogleda nanje.«[1] V času pred osvoboditvijo je Mušič naredil kakšno risbo zase (verjetno z motivi ujetnikov), vendar pa jih je kasneje sam uničil oziroma so se izgubile ob zažigu tovarne. Po osvoboditvi so taboriščniki še en mesec čakali na vračanje v domovino. Prav v tem času je slikar naredil okoli dvesto risb s prizori takratnega dogajanja. To so risbe umrlih, notranjost krematorija, barake. 

»Risbe so rešile ne le moje življenje, temveč tudi mojo človeško integriteto. Preprosto pričajo o tem, kaj je človek moral prenesti, o tem, kaj je lahko zdržal. Ne gre za izražanje prostesta. Nisem se upiral. V resnici sem živel to, kar sem risal. Šel sem skozi pekel. Vztrajal sem, se mi zdi, v nekakšnem pogumu po zaslugi risb, ki se mi jih je posrečilo napraviti,« je dejal v nekem intervjuju. Ni želel dokumentirati umrlih, temveč to preseči: doživel je enako trpljenje kot oni in čutil je, da mora pričati zanje. V teh risbah ne najdemo olepšav, brez patetike namenja pozornost čistim linijam trupel.

Eno izmed ohranjenih risb hrani Moderna galerija. Vir: spletna stran Moderne galerije

Dachauska izkušnja je pomenila prelom v mojstrovem ustvarjanju, nekakšno točko nič. Že prej je slikal osličke in konjičke, a zdaj so elementi zreducirani na najnujnejše, osredotoča se na bistvo, vse ostalo opusti. Namesto na linijo se osredotoči na barvo, na barvne ploskve. Krajina nas spominja na gomile teles v taborišču, sonca ni več, prostor je zaprt. Čeprav se je po izkušnji zavestno obrnil k naravi, ta ni vesela, ampak je temačna, tudi tragična.

Zoran Mušič, Skalnata pokrajina N, 1975, akvatinta. Vir: spletna stran Narodne galerije

Med risbami jih je izbral okoli sto, ki jih je nekaj razdelil med prijatelje, ki so delili to izkušnjo, nekaj jih je podaril raznim kulturnim inštitucijam, nekaj pa se jih je izgubilo neznano kam. V Moderni galeriji je do 5. julija razstavljenih štiriindvajset od teh sto risb in to je prvič, da so razstavljene v tako velikem številu. Odkrili so jih leta 2016 v arhivih Vsedržavnega združenja partizanov Italije, čez dve leti pa so bile prvič razstavljene v muzeju Revoltella v Trstu, ki je risbe tudi prevzel v hrambo. Njihova provenienca zaenkrat ostaja neznana. Risbe so večinoma narejene s svinčnikom in tušem in so zaradi predolgega izpostavljanja svetlobi že precej obledele.

Risbe, narejene s svinčnikom so že obledele. 

Majhna razstava je vredna ogleda zaradi veličine in sporočila, ki ga prinaša. Risbe so napoved cikla slik Nismo poslednji, ki jih je mojster pričel slikati čez dvajset let. O njem pa prav kmalu.
______________________________________________________________________

[1]  Giorgio Agamben, Kar ostaja od Auschwitza, Ljubljana, 2005, str. 37. Filozofski pristop h grozljivi izkušnji koncentracijskega taborišča odpira marsikatero vprašanje, vendar nam hkrati poda tudi veliko odgovorov.