John Everett Millais: Ofelija

John Everett Millais, Ofelija, 1851–1852, olje na platnu, 76.2 cm × 111.8 cm, Tate Britain, London. 

Slika je ocenjena na £30 milijonov.

 Slikar John Everett Millais (1829 – 1896) je leta 1850 šokiral angleško javnost, ko je razstavil sliko Kristus v hiši svojih staršev. Tematike se je lotil preveč realistično, so mu očitali kritiki. Dejali so, da je modela, ki sta predstavljala Jezusa in mamo Marijo, našel na ulici in ni bil pri tem prav nič izbirčen. Še posebej oster je bil Charles Dickens, ki je napisal uničujočo kritiko: Marija je tako ostudna v svoji grdoti, da bi izstopala od preostale družbe kot pošast v najbolj podlem kabareju v Franciji ali v najslabši prodajalni gina v Angliji.

John Everett Millais, Kristus v hiši svojih staršev, 1849-1850, olje na platnu. 

Zaradi polemike je kraljica Viktorija prosila, naj ji sliko prinesejo v Buckinghamsko palačo, da si jo lahko ogleda zasebno.

Dve leti prej je Millais skupaj s slikarjema Williamom Holmanom Huntom in Dantejem Gabrielom Rossettijem osnoval skupino, imenovano Prerafaelitska bratovščina (kratica PRB). Ime se naslanja na slikarstvo, kakršno je obstajalo pred italijanskim renesančnim umetnikom Rafaelom (1483 – 1520). Zavrnili so, »mehanični pristop«, ki so ga najprej sprejeli manieristični umetniki, ki so nasledili Rafaela, uprli so se tudi slikarstvu, kakršno je bilo takrat popularno in so ga poučevali na Angleški kraljevi akademiji pod taktirko takratenga vodilnega angleškega slikarja Joshua Reynoldsa. Predvsem pa so jih zanimale podrobnosti, ki so jih res natančno želeli prikazati, uporabljali so tudi bolj intenzivne barve. Močno podporo so imeli v estetu Johnu Ruskinu, no dokler se Millais ni želel poročiti z njegovo ženo Effie Gray. Odziv javnosti in kritike na zgoraj omenjeno sliko (lahko bi rekli, da je slika nekakšen prototip prerafaelitskega slikarstva) je Rossettija tako prizadel, da si je obljubil, da svojih slik ne bo nikoli več javno razstavil. A ko je Millais čez dve leti razstavil svojo novo sliko Ofelija, ji je bila javnost že veliko bolj naklonjena.

Ofelija je tragičen lik iz Shakespearovega Hamleta. Po tem, ko ji je Hamlet ubil očeta in ji je odrekel svojo ljubezen, naj bi se ji zmešalo in naj bi se utopila v reki. V drami je kraljica Gertruda ta, ki Ofelijinemu bratu Laertu sporoči, da je sestra utonila. 

Čez potok nizko se upogiba vrba,

zrcali sivo listje v čisti vodi;

tja je prišla s fantastičnimi venci

iz kukavic, marjetic in kopriv:

vzpne se, da na uvito bi mladiko

obesila svoj venec, kar se veja

hinavska zlomi in z nakitom cvetnim

je padla v solzni potok. Razprostrta

obleka nekaj časa jo kot vilo

po vodi nese: vtem je pela pesmi,

kot da si ni nesreče svoje v svesti,

ali kot da je bitje, ustvarjeno

za vodni element: toda ne dolgo:

obleka se napije in vsa težka

potegne ubogo dete od melodij

v kalužno smrt.

(prevod Otona Župančiča iz 1933)

Ste bili pozorni na to, da se Ofelija ni (aktivno) utopila, temveč je pustila, da je utonila?

Upodobljen je trenutek, ko je Ofelija še živa, poje pesmi in kot vdana čaka svojo usodo. Njen pogled je usmerjen v neznano točko.

Motiv je Millais prikazal precej verodostojno – za osnovo je vzel Gertrudine besede -, a dodal je cvetje, ki se v drami niti ne pojavi. Pozoren gledalec bo tudi opazil, da marsikatera roža ne uspeva v istem letnem času kot druga. 

Omenjam le nekaj cvetja, ki sem ga prepoznala: perunika, vijolice, stolistna vrtnica, nageljčki, hiacinta, mak, marjetice, jasmin, ognjič, žafran, anemona, mačehe, spominčice, kopriva, šipek. 

Pred leti je profesor dr. Tine Germ izdal knjigo, kjer je tudi razdelal ikonografijo cvetja, a v viktorijanskem obdobju je bila ikonografija še bolj zapletena. No, vsaj za nas, ki danes gledamo na te čase. Vsako rastlinje je imelo svoj pomen, včasih tudi izključujoč, ali pa je v kombinaciji z drugim cvetjem spet lahko predstavljalo nekaj drugega. Pri sliki Ofelija so glavni poudarki oris njenega značaja (marjetica simbolizira nedolžnost, spominčica simbolizira resnično ljubezen, jasmin so nosile neveste, pomeni srečo v zakonu, vijolice simbolizirajo zvestobo) in vizualnega izgleda (vrtnica) in seveda tragičnost (mačeha predstavlja neuslišano ljubezen, srčne bolečine, vrba žalovanje in zapuščenost, anemonini majhni rdeči cvetki v viktorijanski ikonografiji predstavljajo boleče spomine, ognjič je tradicionalno povezan s smrtjo in umiranjem).

Slikar je po lastnih besedah na sliki delal 5 mesecev, 11 ur na dan, 6 dni na teden, pri tem pa trpel hude muke. Najprej se je lotil narave, ki jo je slikar v živo oziroma po naravi, kot se reče. Ne samo, da sta mu bila v napoto dva laboda, ki sta domovala na točno tistem mestu pri reki Hogsmill v Surreyju, ki ga je Millais želel naslikat, nagajal mu je tudi veter in kasneje sneg, pa tudi muhe, ki da so v Surreyju »večje in jih še bolj vleče k človeškemu mesu. Grozijo mi, da bom moral stopiti pred sodnika zaradi motenja posesti in zaradi uničevanja sena [...] sem pa tudi v nevarnosti, da me veter odpihne v vodo. Ustvarjanje slike v takšnih okoliščinah bi bila večja kazen za morilca kot pa obešanje,« je dramatično zapisal v pismu.

A slikanje človeške figure ni bilo prav nič enostavnejše. Vsaj za modelko ne. Millaisu je pozirala Elizabeth Siddall (1829-1862), ki jo je slučajno odkril eden izmed prijateljev prerafaelitov in hitro je postala muza vseh. Navdušil jih je njen »čudovit obraz in čudoviti rdeči lasje«. Njena zgodba je precej tragična. Leta 1860 se je poročila z Dantejem Gabrielom Rossettijem in kmalu razvila odvisnost od laudanuma. Zaradi prevelikega odmerka je tudi umrla (nekateri pravijo, da je šlo za samomor, drugi da za nesrečo). Siddall je bila slikarka (njene slike je redno kupoval John Ruskin) in pesnica (temačne pesmi o izgubljeni ljubezni). 

Avtoportret iz 1854 je drugačen od tipične prerafaelitske idealizirane lepote.

Dante Gabriel Rossetti, Beata Beatrix, 1864-1870. To je ena najbolj znanih Rossettijevih slik. 

Upodobil je svojo pokojno ženo pod vplivom laudanuma, ki ga predstavlja mak, ki ga v kljunu prinaša ptič.

Ko je pozirala Millaisu, je imela 19 let. V njegovem ateljeju, kjer je sliko dokončal, jo je, oblečeno v težko staromodno obleko, postavil v kad, polno vode, kjer je morala nepremično ležati dokler ni končal s svojim delom. Ker je bila zima in je bila voda mrzla, je pod kad postavil svetilke, da bi vodo ogrel, a je bil tako zavzet v svoje delo, da ni opazil, da so svetilke ugasnile in da je ubogo dekle ležalo v ledeno mrzli vodi. Siddal je hudo zbolela in njen oče je od umetnika zahteval 50 funtov za zdravstvene stroške (danes £7,000), kar je Millais menda tudi pokril. 

John Everett Millais, Elizabeth Siddal – študija za Ofelijo, 1852.

Slika je bila razstavljena leta 1852 na Kraljevi akademiji in kritike so bile mešane. Marsikdo je bil prav šokiran zaradi natančnosti, s katero se je Millais lotil slikanja narave. Eden izmed kritikov je za časopis Punch napisal: 

»Lahko bi pisal o vodnih mahih in pretiranem oblikovanju vrtničnih listov in natančno naslikanem plevelu ob reki, ki bi jih botanik takoj prepoznal. A povem vam, da se ne zavedam ničesar od tega. Vidim le obraz uboge utapljajoče se Ofelije. Moje oko gre k njej in se zadržuje tam in ne vidi ničesar drugega. Po naravi in poklicu sem posmehljivec, šaljivec, pokvarjenec, ulični norček – a tu me solze zaslepijo. Rad se obrnem k obrazu norega dekleta, ki premore takšno lepoto, da še umiranje naredi lepo.«

Mislim, da slika nikogar ne pusti ravnodušnega. In ni čudno, da ima odmeve tudi v naši sodobnosti – v popkulturi. Marsikateri film (ali video) se naslanja prav na to sliko, ko prikazuje tragično smrt žalostnega dekleta.