Ali ste vedeli, da so dela Giuseppa Arcimbolda (1526-1593) kmalu po njegovi smrti utonila v pozabo? Ponovno so ga obudili šele v 20. stoletju in sicer kdo drug kot - nadrealisti. Še posebej so uživali v Arcimboldovih vizualnih igrah. Kakšne so te igre bile, pa bomo videli v nadaljevanju.
Največja
zbirka Arcimboldovih del je bila za časa mojstrovega življenja v Pragi. Med
30-letno vojno so leta 1648 na ukaz kraljice Kristine tja vdrli švedski
vojaki, ki so za ljubiteljico umetnosti pokradli veliko njegovih slik iz zbirke
cesarja Rudolfa II. Prav zaradi tega so Arcimboldove slike danes razdrobljene
po svetu. Na ogled jih najdemo v Kunsthistorisches Museum na Dunaju, v
habsburškem dvorcu Ambras v Innsbrucku, na Real Academii de Bellas Artes de San
Fernando v Madridu, v Louvru, ter v številnih muzejih na Švedskem in v Italiji
(tudi v Uffiziju) in v Združenih državah. Ohranjenih je le 26 slik, veliko je
izgubljenega, poleg tega pa so tudi težave z avtorstvom, saj Arcimboldo vseh
slik ni signiral.
Arcimboldo
je bil dvorni slikar in je vsa dela naredil za cesarja. V Arcimboldovem
življenju je pomembna letnica 1562, ko je postal dvorni umetnik najprej
Ferdinanda I., kasneje njegovega sina Maksimilijana II. na habsburškem dvoru na
Dunaju in še kasneje njegovega sina Rudolfa II. na dvoru v Pragi. To pomeni, da
so vsa dela, ki jih je naredil na dvoru, pripadla cesarju. So si pa določeni
gostje lahko pri cesarju izprosili kopije slik. Tako naj bi nastale kopije
Letnih časov, ki jih najdemo v Louvru, za kneza Avgusta Saškega iz Dresdna.
Svoje kopije Letnih časov je dobil tudi Filip II. Španski, a do danes se je
ohranila le Pomlad.
Slikar je uvedel nov motiv, t. i. tihožitni portret (morda prvotno mišljen kot čudaška zanimivost za zabavo dvora). Zakaj so bile te nenavadne slike (verjetno) sprejete z navdušenjem? Verjetno je bil razlog tudi v tem, da je bil cesar navdušen zbiratelj vseh možnih nenavadnih predmetov in si je tudi oblikoval svoj kabinet čudes, v katerem je imel tako objekte iz narave (školjke, minerale, rastlinske in živalske primerke) kot objekte, ki jih je naredila človeška roka in sem so seveda sodile tudi slike in kipi, po možnosti pa še kakšni krasni obrtni izdelki. No, za to je imel seveda posebno dvorano, t. i. Kunstkammer. V takšnem Kunstkammerju so morda visele tudi Arcimboldove slike.
Da pa so bile slike res pozitivno sprejete, se je morda potruditi tudi umetnik. Ob slavnostni predstavitvi cikla naj bi dvorni pesnik Giovanni Battista Fonteo prebral Arcimboldovo pesem, v kateri je pojasnil, kaj kakšna slika predstavlja zato da ja ne bi prišlo do nesporazumov. Žal se pesem ohranila le delno (preberi tu!).
Pomlad, olje na
platnu, 1563, Real Academia de Bellas Artes de San Fernando, Madrid. Očitno gre za žensko figuro, ki je na prvi pogled v
celoti sestavljena iz rož. Iz različnih spomladanskih rož in popkov so njeni obraz,
lasje, klobuk, ovratnik. Telo je iz listja in zelenja. Našteli so kar 80 vrst
rastlinja.
Zima,
1563, olje na platnu, Kunsthistorisches Museum, Dunaj. Tudi ta konkretna slika
je original cesarjeva in ne gre za nobeno kopijo kot smo videli pri Jeseni in
Pomladi. Gre za starejšega moškega, ki je povečini iz korenin. Njegova koža je
grčasto deblo (poudarek je tudi na obraznih gubah), brada iz vejic in
koreninic, lasje so listja zimzelenih dreves in vejevja. Kaj pa oblačilo?
Arcimboldo ga je oblekel v slamo (morda predpražnik?). Malo nenavadne se nam
lahko zazdijo limone, ki krasijo upodobljenčevo oblačilo, saj jih običajno
povezujemo s poletjem in ne zimo. A v Italiji limone rastejo v zimskem času.
Ohranili so se podatki, da se je cesar Maksimilijan za nek dogodek (in teh je
bilo na dvoru vedno veliko) oblekel v Arcimboldovo Zimo. Zanimivo je, da je bil
umetnik ne le slikar, temveč je bil na čelu organizacije in oblikovanja
kostumov za raznorazna praznovanja (poroke, kronanja, turnirjev). Ker se novo
leto prične z zimo, je to najpomembnejša slika v ciklu.
Slabo desetletje kasneje je Arcimboldo naredil sliko Štirje letni časi v eni glavi. Slika je zagotovo Arcimboldo delo, saj je signirana, o njej pa je v pismu pisal tudi slikarjev prijatelj Ambrogio Figino, ki jo je posebej pohvalil, da gre za čudovito delo. Namesto profila se srečamo s tričetrtinskim profilom, vzdušje je mračnejše. Morda gre avtoportret v „zimi“ njegovega življenja (star je bil 64 let) oziroma za seštevek vseh njegovih prejšnjih fantastičnih del.
Štirje letni časi v eni glavi, ok. 1590, Narodna galerija, Washington DC, ZDA.
O čem bi lahko pričale te alegorije, razen tega, da razveseljujejo s svojo drugačnostjo in čudaškostjo? Vsekakor bi lahko videli neločljivo povezanost človeka z naravo oziroma njegovo odvisnost od narave.
Istočasno
kot je naredil Letne čase pa je naredil tudi cikel Štirih elementov. A več o
tem prihodnjič.
Komentarji