Quentin Massys: Grda vojvodinja

 

Kako je ta nenavadna slika dobila tako grd naslov? Lewis Carroll je v knjigi Alicine dogodivščine v čudežni deželi oživil lik vojvodinje. Takole je podal opis: "Alice se ni rada držala blizu nje: prvič, ker je bila vojvodinja zelo grda; in drugič, ker je bila ravno prav visoka, da je brado naslonila na Alicino ramo, in to je bila neprijetno ostra brada." John Tenniel, ki je naredil ilustracije, je navdih za vojvodinjo menda našel v Massysovi sliki, ki je od takrat naprej poznana pod naslovom "Grda vojvodinja."

Quentin Massys, Stara gospa (Grda vojvodinja), olje na platnu, ok. 1513.

Pravega pomena slike do današnjega dne nismo razvozlali. So pa strokovnjaki našli kar nekaj interpretacij in iztočnic za premišljevanje. Tako nekateri vlečejo vzporednico z Leonardovimi grotesknimi glavami. Leonardo do upodobljencev nima vzvišenega pristopa, temveč ga iskreno zanimajo ljudje zanimivih, drugačnih obrazov, in njihov karakter. Se pa med njegovimi študijami najde tudi tale:

Leonardo da Vinci, Groteskna glava, rdeča kreda na papirju, ok. 1513.

Do danes se strokovnjaki sprašujejo, kaj je bilo prej, Leonardova "grda vojvodinja" ali Massysova stara gospa. Predhodna risba pod Massysovo sliko kaže, da je bil Flamec prvi – Leonardu je morda poslal skico. A vedno znova se bo našel nekdo, ki bo dejal, da je bila najprej Leonardova risba.

Massys je portretiral tudi slavnega Erazma Rotterdamskega, ki je napisal Hvalnico norosti. V njej piše o ženskah, ki "še vedno igrajo kokete", "se ne morejo odtrgati od svojega ogledala" in "se ne obotavljajo pokazati svojih zoprnih uvelih prsi." Morda pa gre za neko idejo ženske, za alegorijo ali pa za satiro?

Takšen steznik in naglavno okrasje, kot ju nosi dama,  sta v času nastanka slike že zdavnaj iz mode. Gre za burgundsko modo, priljubljeno med letoma 1400 in 1500. Do 1513 je ta stil že iz mode. Njena obleka s tesno zavezanim steznikom na sprednjem delu in dvignjenimi prsmi je neprimerna za to obdobje. Danes se motiv lahko interpretira kot satiro na našo kulturo, obsedeno z materialnim, kjer se cilja na starejše oziroma tiste, ki so obsedeni z ohranjanjem mladostnega videza.

Hkrati razmišljamo o razmerju med notranjo in zunanjo lepoto: ženska je izvrstno oblečena, ima nakit in cvetlico. A njen videz v resnici ni lep. Predstavljala naj bi mladost, a njen groteskni videz to onemogoča.

Nakit nakazuje bogat stan in razkošje.

Rdečo cvetlico so takrat razumeli kot znak zaroke, a cvetek je zaprt. Ali dama neuspešno išče moža?

Morda pa ima dama kakšno bolezen? Pagetova (izgovorjava: pêdžitova) bolezen kosti ali deformirajoči osteitis je kronična bolezen okostja, pri kateri kosti nenormalno rastejo, se povečajo in zmehčajo. Poimenovana je po Jamesu Pagetu, britanskem kirurgu, ki je omenjeno bolezen prvi opisal leta 1877. Zaradi prekomerne razgradnje kostnine kosti postanejo krhke, kar povzroča bolečine v kosteh, artritis, deformacije kosti in zlome. Nekateri sliko razumejo kot prikaz invalidnosti ter hkrati odziv ljudi 16. stoletja nanjo. Spet drugi jo razumejo kot sočutni prikaz invalidnosti. Slikar jo je navsezadnje naslikal res natančno. Skozi mnoge detajle je očitno, da je sliki namenil veliko pozornosti.

Prav zaradi toliko namenjene pozornosti interpretirajo nekateri motiv kot portert. Ta naj bi odražal odziv/prehod od prejšnjega razumevanja invalidnosti (prikazane izključno kot nekaj nenormalnega) do sodobnejšega razumevanja (posamezniki, ki so del vsakdanjega življenja in počnejo vsakdanje stvari). Kot nesrečna obolela se dama ne zdi več norec z rdečim cvetom, ki nikoli ne bo vzcvetel, temveč je prej žrtev nesrečnih okoliščin. In če gre res za portret, nas seveda zanima, kdo upodobljenka je. Morda bi lahko šlo za tirolsko grofico Margareto (1318-1369), ki je bila trmasta in odločna in je menda vsakemu brez olepševanja povedala kar mu je šlo, zato je njeni podaniki (moški) seveda niso imeli preveč v čislih in so jo označili za res odurno žensko.

Morda pa se komu med vami zdi, da gleda portret moškega, oblečenega v žensko? Quentina Massysa so zanimali karnevali, kjer so se moški oblačili v ženska oblačila in so jih tudi posnemali. V tem času v severni Evropi zelo popularen festivalski ples moresca, kjer je moški prevzel vlogo dekleta.

Kakorkoli že, naša slika je le polovica diptiha, zato je ne smemo interpretirati samo zase. 

Portret starca, olje na platnu, 1517, Muzej Jacquemart-André, Pariz. Leta 2008 sta sliki ponovno viseli skupaj.

 Sliki sta bili na neki točki ločeni in sta zašli v zasebne zbirke. Leta 1920 se je "Grda vojvodinja" pojavila na dražbi v New Yorku in 27 let kasneje jo je lastnica zapustila Narodni galeriji v Londonu, kjer je na ogled še danes.