Takole ob izteku leta 2023, ki so ga oklicali za Ravnikarjevo leto, saj letos mineva 30 let od smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja, vam bom povedala eno resnično zgodbo – v dveh delih.
To je zgodba o Edvardu Ravnikarju
in o gradnji Moderne galerije. Edvard Ravnikar je bil rojen leta 1907 in že
kmalu se je odločil študirati slikarstvo. Oče je bil strogo proti temu, saj je
rekel, da ta poklic nima nobene perspektive. Mladi Ravnikar se je zato odločil
za študij arhitekture. V nekem intervjuju je dejal, da če bi vedel, da je
mojster Plečnik takrat že poučeval na Tehnični fakulteti v Ljubljani, bi se
zagotovo odločil za študij tu, a šel je na Dunaj. Po študiju arhitekture na
Dunaju se je vrnil v Ljubljano, se vpisal na Tehnično fakulteto, študiral in
diplomiral pri Plečniku. Prihodnjih nekaj let sta sodelovala (Ravnikar kot
pomočnik v biroju). V tem času je Plečnik delal na velik projektu Narodne in
univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Ravnikar je bil zadolžen za fasado oziroma
za detajle na fasadi. Prav tako pa je v tem času k Plečniku pristopil Izidor
Cankar zaradi gradnje »umetnostnega doma.«
Izidor Cankar je bil izjemno
inteligenten mož, jaz bi rekla eden zadnjih pravih humanistov pri nas (tako kot
je bil v Avstriji Stefan Zweig recimo). Bil je estet, filozof, umetnostni
zgodovinar (prvi predavatelj umetnostne zgodovine na oddelku umetnostne
zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani), bratranec velikega Ivana
Cankarja in – duhovnik. Naši cerkveni dostojanstveniki so imeli menda zanj
velike načrte in so ga želeli spraviti na visok položaj v Vatikanu. A življenje
je Cankarja odneslo na drugačno pot. Oko je vrgel na hčerko bogatega
industrialca Dragotina Hribarja, Ničo. Rado Hribar je bil ta, ki je skupaj z
ženo Ksenijo živel v Gradu Strmol in so ga med vojno zverinsko mučili in nato
ubili. Z ženo so ravnali še slabše. O tem je posredno pisal tudi Drago Jančar.
(Fun fact: Hribar je bil ta, ki je od Kobilčine nečakinje Mire Pintar kupil Kofetarico.)
Kakorkoli že, družina Hribar si je zamislila gradnjo rodbinske grobnice. Zanjo
je nameravala prispevati znesek 3 milijone dinarjev. Spretni Cankar pa jih je
prepričal, da so denar vložili v nekaj drugega, v gradnjo umetnostnega doma. Ta
naj bi pričal o prijaznosti družine Hribar in na veke vekov govoril o njihovi
slavi. (Zanimivo, da imamo danes v avli Moderne galerije le Cankarjev kip,
nikjer pa ni noeben zahvale Hribarjem, hm. !!) Cankar je moral oditi v Beograd, da
se je pogodil za nakup parcele nasproti pravoslavne cerkve. Lokacija je bila
fantastična, ravno na pragu parka Tivoli, ki je včasih imel drugačno veduto. A
več o tem kasneje.
Vrnimo se k Plečniku. S Cankarjem
nikakor nista prišla na isto valovno dolžino, saj si je slednji predstavljal
novo umetnostno stavbo kot nekakšno različico Bazilke Svetega Petra v Vatikanu,
Plečnik pa je bil vseeno toliko modernista, da mu to ni šlo skozi. V nekako tem
obdobju sta se sporekla tudi z Ravnikarjem, ki je zapustil Ljubljano in odšel v
Pariz k Le Corbusieru. Če veste kaj o arhitekturi, veste tudi za Le Corbusiera.
Prej sem zapisala, da je bil Plečnik modernist, a v primerjavi s Švicarjem njegov modernizem v hipu zbledi. Plečnik prezira funkcionalnost in verjetno je
tudi Le Corbusiera videl kot sovražnika, Ravnikarja pa imel za izdajalca. V
Parizu ni ostal dolgo, saj ga je prehitel začetek druge svetovne vojne. Ob
povratku v Ljubljano ga kontaktira Cankar, ki ga je določil za arhitekta
Moderne galerije. Mimogrede: ko so Ravnikarja nekoč povprašali, kakšna je bila
razlika med učiteljema, je rekel: "Nikakršna.
Pri risalni mizi sta mi oba dajala napotke z istim stavkom: "Pa poskusite morda
še tako ali tako…" Eden po slovensko, drugi po francosko." Ravnikar je za
Cankarja izdal cel katalog načrtov, a Cankar se je težko odločil. Morda bi se
še odločal do danes, če ga ne bi določili za novo funkcijo in sicer je šel za
kulturnega atašeja v Argentino. Odločitev in nadzor gradnje je prepustil
Kranjski banski upravi. Gradnja je trajala res dolgo časa, v času druge vojne
so zadeve seveda zastale. V tem času se je stavbo uporabljalo kot skladišče za
orožje. Gradnja je bila končana šele leta 1948.
Nadaljevanje sledi.
Komentarji