Projekt Mindful observers v Galeriji DLUL

 

Lansko poletje nisem počivala na lovorikah. Narodna galerija in MG+MSUM sta v sodelovanju z Zvezo društev slovenskih likovnih umetnikov in Avstrijskim kulturnim forumom Ljubljana »posodili« svoje zaposlene za projekt Mindful observers, ki sta ga zasnovala avstrijska umetnika. Ko sem slišala za kakšen projekt gre, sem se z veseljem odzvala povabilu!

Pa poglejmo, za kaj gre. Obiskovalci v galerijah svojo pozornost navadno posvečajo izključno umetninam, a v galerijskem prostoru niso nikoli sami. S pogledom jih vedno spremlja varuh, ki skrbi za varnost umetnin. Kako se varuhi počutijo ob opravljanju svojega dela, kateri dogodek, ki se je zgodil v galerijskem prostoru, se jim je najbolj vtisnil v spomin, katera je njihova najljubša umetnina v inštituciji, v kateri delajo, in zakaj - takšna in podobna vprašanja so se zvrstila v pogovoru z Jutto Fischel, članico tandema, ko je poskušala spoznati delo (in življenje) zaposlenih. Ker sama delujem na področju galerijske pedagogike, je zame nekatera vprašanja malo prilagodila (recimo kakšne so izkušnje galerijskih vodnikov, katera je bila najtežja razstava, po kateri so morali voditi…). Sodelujoči je bil tudi že vnaprej obveščen, naj s seboj prinese najljubši predmet oziroma predmet, ki mu nekaj pomeni, in ki ima v ozadju neko zgodbo. Kateri predmet sem prinesla jaz?

Gre za knjižico-katalog, ki je izšel ob retrospektivni razstavi Andyja Warhola, ki jo je leta 2001 gostila Moderna galerija v svojih prostorih. Pri sedemnajstih letih, kolikor sem bila takrat stara, sem točno vedela, kaj hočem početi v življenju. Hočem imeti vse znanje o umetnosti na svetu! Sliši se romantično, vendar drži: takrat sem se odločila, da bom študirala umetnostno zgodovino in da bom nekoč delala v galeriji. Warhol je bil v tistih časih moj velik navdih in zdelo se mi je, da se je vse, česar se je dotaknil, spremenilo v zlato (no, verjetno se nisem ravno zmotila) in vse podatke o njegovem življenju, delu in ljudeh, s katerimi je sodeloval, sem vedela na pamet. Ta drobna knjižica simbolizira to mojo željo, ki se je takrat zdela zelo zelo daleč.

Povem naj še to, da sem nedavno našla račun iz te razstave – ne gre za nakup vstopnice, ampak za dežnik, ki so ga prodajali v galeriji. Precej drag je bil, skoraj sedem tisoč takratnih slovenskih tolarjev, a več nisem imela pri sebi in spomnim se, da sem se težko odločila med knjigo z reprodukcijami in njim, a končno je slednji zmagal. Gre za krasen velik dežnik z Warholovimi značilnimi rožami (»Flowers«), ki pa ga ne moreš pospraviti v torbo. Uporabljam ga redko, ker je kot nekakšna svetinja. In čisto nikoli ga nikjer ne pozabim!

Jutta Fischel pri delu.

Presenečena sem opazila, da sta se umetnika poslužila analognega postopka fotografiranja v velikem formatu. Sama sta ob tem povedala, da tako »postane zagotovljen in viden odnos med fotografirano osebo in njeno tehnično sliko.« Če sem prav razumela, bo končna fotografija v bistvu velikoformatni polaroid. Na sliki sem ujela proces razvijanja, kjer pa lahko pride tudi do kakšnih napak.

Konrad Stania, gospod, ki tvori drugo polovico tandema, je fotograf in je sodelujočega fotografiral zraven njegovega najljubšega dela, ali bolje rečeno, gre za portretno fotografijo ob eksponatu, ki ga najbolj ceni. Med okoli šesto razstavljenimi deli, ki predstavljajo slovensko umetnost od visokega srednjega veka pa vse do nekje petdesetih let prejšnjega stoletja, je težko izbrati eno samo. Odločila sem se za Zorana Mušiča in njegov zadnji avtoportret. To sliko je naredil, ko je bil že skoraj čisto slep. Mislimo si torej lahko, da je mojster, ki je obvladal potezo, in ki je v preteklosti naredil že ničkoliko avtoportretov, svojega zadnjega naredil skoraj na pamet. Pretresljiva je izbira barve, zemeljske barve so to, in, kot je tudi Jutta opazila, sta mojster in ozadje iste barve. Zlil se je torej z ozadjem – ali pa z zemljo. Prah si… Tudi roke so pomemben element na sliki. Kdor pozna Mušičeva dela, najprej pomisli na cikel Nismo poslednji. Upodobljeni pokojniki so pogosto naslikani z rokami v bližini glave, kot da nam želijo nekaj povedati s svojimi gestami. Tudi Mušič je roke na avtoportretu položil eno na koleno (ali pa na mizo), z drugo pa si podpira glavo. Vemo, da so umetnikom njihove roke sredstvo, s katerim se preživljajo. Slikar z rokami slika, kipar modelira, pesnik piše… Mušičeve roke so utrujene in čez sedem let bodo že počivale. Njegov avtoportret me spominja tudi na tisto, kar je v zadnjih letih svojega življenja slikal Gabriel Stupica. Tudi njegovi avtoportreti so pretresljivi in njihovo število je veliko. Kot da bi želel sebi in svetu povedati »Dokler še lahko slikam (samega sebe), sem živ.«

Razstava je na ogled v Galeriji DLUL le krajši čas - do 28. novembra 2021. Veselim se odziva, ki ga bo projekt doživel.

Kdor želi izvedeti več o Zoranu Mušiču in njegovem pretresljivem ciklu, naj prebere:

Res Nismo poslednji? in Nismo poslednji!