7. julija 1942 so se Matej Sternen, France Stele in Ante Gaber pogovarjali o nastanku slike, ki jo danes poznamo pod naslovom Sejalec. Stele je povzel zgodbo: "Gaber, njegova žena in Grohar so naredili izlet k Sv. Andreju. Pri Šinku in Župcu (mežnarju) so pili jagodovec. Župec je rekel, da mora sejat, oni pa so pri cerkvi počivali. Ko je Grohar zagledal sejalca proti nebu, je rekel: "Tega bom namalal." Odločili so se, naj bo za ozadje Kamnitnik." To je bilo že leta 1905.
Po opisih kolegov sodeč, je bil Ivan Grohar (1867-1911) predvsem slikar nekakšnega trenutnega navdiha, trenutnega razpoloženja, ki se ni veliko menil za formalna, kompozicijska in nasploh teoretska vprašanja. Vseeno pa se je pri sestavljanju motiva kmeta, ki seje dobro seme po slovenski zemlji, konkretno pripravil. Za pomoč je prosil prijatelja Avgusta Bertholda (t.i. petega impresionista), da je posnel fotografijo tega dejanja, in Grohar jo je vzel za osnovo. Šele leta 1997 so ugotovili, da je slika nastala po fotografski predlogi in ne obratno!
Sliko je razstavil že isto leto kot jo je dokončal in sicer v Narodnem domu v Trstu. Samo mislimo si lahko, kako je bil ta revni umetnik iz Sorice, vesel pozitivnih kritik. A ker je zanjo postavil visok znesek (2500 kron), na nižjega pa ni pristal, se slika ni prodala. Sliko je tako obdržal pri sebi do konca svojega življenja in prodana je bila šele po smrti ob prodaji Groharjeve zapuščine leta 1911. Ocenjena je bila na 1000 kron, znesek je šel za poravnavo njegovih dolgov. V javno last je prišla šele leta 1963.
Prav zaradi te slike (slovenska motivika!) postane ta modernizem na Slovenskem splošno sprejet. Grohar je bil med prvimi, ki je kombiniral krajino in figuro v modernizmu. Človeško figuro je tu res izpostavil – verjetno namenoma – in tako izpostavil vlogo kmeta. Sejanje je eno prvih opravil in z njim se začne vsakoletni krog plodnosti zemlje. Ponekod na Slovenskem so nekoč (ali pa morda še vedno?) seme poškropili z blagoslovljeno vodo, pri vsaki setvi na zrnje vlili vodo v obliki križa. Sejalec se je vsakič odkril in pokrižal in seveda je bilo sejanje strogo rezervirano le za moške.
Grohar nam je tako dal kar nekaj stvari v premišljevanje:
Človek je eno z naravo: večno kmečko opravilo, ki se ciklično ponavlja z letnimi časi (kmečka opravila). Obrat od mesta k podeželju.
Romantičen pogled meščana na kmečko življenje. Težko kmečko opravilo je idealizirano.
Podoba cikličnega obnavljanja in vračanja v brezčasju (življenje).
Sejalec dobrega semena, upanja, trdne prihodnosti (politika). Prilika o delu kot setvi človekove prihodnosti.
Človek seveda lahko obstaja le v odvisnosti od narave, ta pa postane osmišljena, ko je vanjo vključen človek.
Kaj pa lahko povemo o tehniki? Površina se zdi kot naelektrena, polna je drobnih, nemirnih, nepravilnih, a premišljenih nanosov barve. Barve stopnjuje od tople rjave in zelene v ospredju k hladni modri v ozadju.
Ali ste vedeli, da obstajata dva Groharjeva Sejalca?
Ni znano, zakaj je Grohar naredil konservativnejšo podobo. Morda si jo je res želel prodati in zaslužiti, če že prve ni mogel. Podlaga je grobo, neenakomerno tkana vrečevina. Za razliko od prvega Sejalca je tu figura vgrajena v okvir, ki je avtentičen. Iz prve razstave leta 1909 se je ohranila kritika tega pre-masivnega okvirja. Glede na dimenzije, komaj berljivo etiketo na hrbtni strani platna in grundu, nekateri strokovnjaki pravijo, da je bilo platno vsaj dvakrat uporabljeno. Morda ga je uporabil, ko se je odrekel sliki Ajda v cvetju (razstavljena v Londonu v letu 1906, Beogradu v letu 1907 in Trstu v jeseni leta 1907) ali pa opisanemu, a nikoli fotografiranemu Rafološkemu polju iz leta 1903.
Naš Sejalec (torej Sejalec I) je bil po Groharjevi smrti kar nekajkrat razstavljen v Ljubljani. To se je recimo zgodilo tudi leta 1926, ko so pripravili spominsko razstavo v Jakopičevem paviljonu. Za to priložnost je tudi Groharjev kolega Matej Sternen naredil plakat in sicer je to njegov edini motiv sejalca.
Komentarji