Adriana Maraž (Retrospektivna razstava v Tivolskem gradu)

 

Adriana Maraž (1931-2015) je ena slovenskih največjih grafičnih umetnic. Ženski, ki je v tradicionalno moškem poklicu orala ledino tako v tehničnem kot motivnem smislu, so po 30 letih pripravili veliko retrospektivno razstavo v Tivolskem gradu, kjer se obiskovalec lahko samo čudi njeni moči in želji po eksperimentiranju.

Odprtje razstave je bilo dobro obiskano.

Na razstavi je na ogled video - daljši pogovor z umetnico.

Ljubljana je letošnje poletje v znamenju Adriane Maraž. V Galeriji ZDSLU so na ogled njeni portreti, v Galeriji DLUL njene zgodnje grafike in fotografski portreti, ki sta jih med drugim naredila tudi Tihomir Pinter in Joco Žnidaršič, v Tivolskem gradu pa pregledna razstava njenih grafik. Zaenkrat sem si ogledala samo slednjo, zato lahko o njej tudi nekaj več povem.

Adriana Maraž je bila rojena leta 1931 v Ilirski Bistrici. Starša sta se ločila kmalu po poroki in Adriana je »pripadla« očetu, ki jo je poslal na šolanje k šolskim sestram (nunam) v Torino. Po šolanju je sprejela odločitev, da bo študirala slikarstvo in sicer v Ljubljani. Študentke in študentje so se z grafiko srečali šele v zadnjem letniku in takrat jim je osnovne nudil Riko Debenjak. Slovenska grafika v tistem obdobju ni imela ravno dolge zgodovine, a najbolj so jo zaznamovale tri osebe: Božidar Jakac s svojim realizmom (kasneje ekspresionizmom) in lesorezi, France Mihelič s svojo fantastiko in Riko Debenjak z največjo željo po eksperimentiranju (in globokim tiskom). Prav slednji je najbolj vplival na nastanek Ljubljanske grafične šole. Gre za gibanje oziroma fenomen, kjer so bili umetniki, ki so delovali na področju grafike tako raznoliki, da je nemogoče potegniti vzporednice. A če se potrudimo, bomo vseeno našli skupne točke: umetnice in umetniki so eksperimentirali na področju globokega tiska in bili prisotni pri procesu od začetka pa do konca, torej vse do odtisov, ki so bili omejeni na zelo nizko naklado. Pogosto govorimo tudi o barvnih grafikah, kjer je prevladoval rjavkasti kolorit. V to prvo generacijo sta spadali Adriana Maraž in Tinca Stegovec, pa tudi Jože Ciuha, Bogdan Borčič, Marjan Pogačnik (v Narodni galeriji je trenutno na ogled čudovita razstava njegovih grafik!), Vladimir Makuc, Andrej Jemec, če jih omenimo le nekaj. Kasneje se pridružita še Metka Krašovec in Lojze Logar. Maraž se je pridružila tudi Grupi 69 in bila dolgo časa edina ženska predstavnica.

V šestdesetih letih je Maraž slikarstvo postavila na stran in se posvetila grafiki. Zakaj je bilo tako, ne vemo. A od začetnih negotovih eksperimentiranj je že v naslednjem desetletju postala suverena in vodilna umetnica na področju grafike.

Ko so za potrebe pričujoče razstave pod drobnogled vzeli njena dela, so strokovnjaki ugotovili, da je pravzaprav nemogoče rekonstruirati ali celo analizirati njena dela, tako zelo so originalna. V nasprotju z ostalimi mojstri Maraž svojih postopkov ni dokumentirala, zato veliko ostaja neznanega. Jasno je, da je ustvarjala barvne jedkanice in ob bližnjem pogledu razvidno, da se je ponekod posluževala akvatinte, rezervaša in še česa, kaj več pa je z gotovostjo težko dodati, kaj šele ponoviti. Tako kot je skrivnostna njena tehnika, je skrivnostna tudi motivika (govorimo o osebnih mitologijah). K določenim motivom se je vračala kar več desetletij in spodaj so primeri tega.

Maraž je prejela veliko nagrad, med letoma 1965 in 1989 je redno razstavljala na Mednarodnem grafičnem bienalu Ljubljana. Za plakat za 14. mednarodni grafični bienale so uporabili njeno grafiko nog Marcela Duchampa.

Marcel Duchamp je bil umetnici v velik navdih, zanimivo pa je, da je fotografijo, ki je prikazovala Duchampa sedečega v naslonjaču pred šahovnico, obrezala le na njegove noge. Je mar želela povedati, da je vsa njegova umetnost izšla iz njegovega (moškega) ega?

Ob pregledni razstavi leta 1995 se je Adriana Maraž odločila, da svojih del ne bo več razstavljala in se je umaknila iz javnega življenja. Z možem sta se preselila iz Ljubljane na Gorenjsko in umetnica se je posvetila slikarstvu (največ je delala portrete). 

Moje najljubše grafike so:

Medaljon, barvna jedkanica, 1973. V medaljonu je podoba njena moža Janeza Bernika. Janez Bernik je bil eden najpomembnejših slovenskih slikarjev in grafikov 20. stoletja. Medaljon počiva na umetničini spodnji majici in na njenem prsnem košu. Glede na to, da je zvezana, morda nakazuje, da je zvezana z možem za vedno, ne glede na to, kaj se zgodi. Podoba me spomni na množico tistih, kjer se je Frida Kahlo upodobila z Diegom Rivero. 

L: Spominčice, barvna jedkanica, 1974  D: Fragile, barvna jedkanica, 1968. Maraž je v zgornjih grafikah morda spregovorila o svojih občutjih. Kako se počuti kot ženska in kot žena, kako se počuti kot umetnica v moškem poklicu.

Umetnost Adriane Maraž ostaja nedosegljiva, na momente nedoumljiva, vedno pa čudovita in navdihujoča. Razstava bo na ogled do predvidoma 10. novembra 2024 in jo toplo priporočam.