Vincent van Gogh: Zvezdnata noč (2. del)

 V današnjem blogu bom obravnavala ikonografijo slike Zvezdnata noč. Zakaj je Van Gogh izbral prav noč z zvezdami in ciprese?

Vincent van Gogh, Zvezdnata noč, 1889, olje na platnu, 73.7 cm × 92.1 cm, Muzej moderne umetnosti, New York. Raziskovalci so odkrili, da iz okna njegove bolnišnične sobe, ni bilo moč videti vasi Saint-Rémy. Ta je narejena po skici, ki jo je naredil na pobočju nad vasjo.

Vincent je v enem izmed pisem pisal o življenju v drugi dimenziji po smrti – in to dimenzijo je povezoval prav z nočnim nebom: "Če bi življenje imelo še eno hemisfero, pa čeprav nevidno, v kateri bi človek pristal po smrti, bi to odtehtalo toliko grozljivih stvari, ki nas v življenju tako osupnejo in ranijo." "Upanje je v zvezdah," je zapisal, a hkrati hitro poudaril, da je "tudi Zemlja planet in posledično zvezda ali nebesna krogla." Odločno je izjavil, da Zvezdnata noč ni "vrnitev k romantiki ali k religioznim idejam."

Znameniti umetnostni zgodovinar Meyer Schapiro kljub temu pravi, da je slika nastala pod "pritiskom občutkov" in da gre za "vizionarsko sliko, ki jo je navdihnilo versko razpoloženje." Razlago je našel v knjigi Razodetja, kjer je omenjena žensko v porodnih bolečinah, opasana s soncem in luno ter okronana z zvezdami. Njenemu otroku grozi zmaj. Schapiro tudi zapiše, da prepozna lik matere in otroka v oblakih v sliki Krajina z oljkami, ki je bila narejena v istem obdobju kot Zvezdnata noč – in jo smatra za pendant. Njegov kolega Sven Lövgren razširja to teorijo in Zvezdnato noč znova imenuje "vizionarska slika", ki je "bila zasnovana v stanju velike vznemirjenosti." Piše o "halucinatornem značaju slike in njeni nasilni ekspresivni obliki," a opozarja, da slika gotovo ni bila narejena v času Van Goghovega živčnega zloma. Sliko imenuje "neskončno ekspresivna slika, ki simbolizira dokončno prevzetost umetnika s kozmosom" in ki "daje nikoli pozabljen občutek, da stojiš na pragu večnosti." Podpira torej idejo o apokaliptični naravi slike, ki jo dopolnjuje s simboliko cipres – v sredozemskih državah ciprese namreč predstavljajo smrt.

Ciprese so v evropski kulturi tradicionalno povezane s smrtjo, a v resnici ne vemo, in verjetno tudi nikoli ne bomo, če jim je Van Gogh res odmeril kakšen skriti pomen v znameniti sliki. En teden po tem, ko je naslikal Zvezdnato noč, je svojemu bratu Theu pisal: "Ciprese se še vedno pojavljajo v mojih mislih. Rad bi naredil nekaj podobnega kot sem naredil s sončnicami, saj me preseneča, da se tega motiva še nihče ni lotil na tak način kot ga vidim jaz." Omenja tudi "dve študiji cipres zelo težavnega odtenka steklenično zelene," kar lahko razumemo, da so ga drevesa zanimala predvsem iz formalnega vidika kot pa iz vsebinskega (simbolnega).

Tudi izbira barv naj bi bila povedna; prusko modra in citron rumena se pogosto pojavljata na slikah, kjer je upodobljen Kristus – Van Gogh naj bi namenoma uporabil ti barvi za predstavitev Kristusa v Zvezdnati noči, pa čeprav se ta v resnici ne pojavi.

Polmesec naj bi v mojstrovi ikonografiji predstavljal tolažbo in naj bi stal sam zase ter se ne povezoval s takimi pomeni kot ju omenjata prejšnja umetnostna zgodovinarja. Astronom s Harvarda Charles A. Whitney teoretizira, da bi vrtinci na nebu lahko predstavljali veter, ki spominja na maestral, ki je tako močno vplival na Van Gogha v 27 mesecih, ki jih je preživel v Provansi. Maestral je bil namreč ta, ki je julija 1889 - manj kot mesec dni po končani Zvezdnati noči - povzročil njegov prvi zlom po prihodu v sanatorij. Svetlejši odtenki modre tik nad obzorjem bi lahko kazali prvo jutranjo svetlobo.

Kaj se je s sliko dogajalo po Vincentovi smrti?

Sliko je slikar poslal bratu Theu v Pariz, kjer jo je ta tudi hranil. Že naslednje leto je Vincent umrl, čez šest mesecev pa tudi Theo. Skrbnica Van Goghove zapuščine je tako postala Theova vdova Johanna van Gogh-Bonger. Znamenito sliko je leta 1900 prodala pesniku Julienu Leclercqu, ki jo je naslednje leto prodal Gauguinovemu staremu prijatelju Émilu Schuffeneckerju. Vdova Johanna je sliko nato odkupila od Schuffeneckerja in jo leta 1906 prodala galeriji Oldenzeel v Rotterdamu. Od leta 1906 do 1938 je bila nato v lasti Georgette P. Van Stolk iz Rotterdama, ki jo je nato prodala zbiratelju Paulu Rosenbergu. Prav preko Rosenberga je leta 1941 sliko pridobil Muzej moderne umetnosti.

Konec.