25. aprila je bilo v Narodni galeriji slavnostno odprtje verjetno najbolj pričakovane razstave v Sloveniji (no, takoj za Andyjem Warholom v Lendavi). V Ljubljano je prišel Rembrandt!
Razstavo je, kot je običajno v Narodni galeriji, zasnoval oblikovalec Ranko Novak.
Otvoritev razstave je bila odlično obiskana.
Na otvoritev je prišla tudi ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko.
Bila sem na otvoritvi in tudi članek je napisan takoj po tem dogodku, a objavljam ga šele zdaj po praznikih. Rembrandtove grafike so nazadnje gostovale na Japonskem pred osmimi leti, zdaj pa so pripotovale v Ljubljano, kjer jih bodo po koncu razstave za kar dve leti postavili v popolno temo. Zakaj je temu tako, bomo povedali ob koncu članka. Že na začetku je treba poudariti, da bo razstava grafik na ogled le tri mesece, zato pohitite z ogledom! Zaradi velikega zanimanja so obvezne predhodne prijave in sicer na telefonski številki 01 24 15 418 ali po elektronski pošti na naslovu blagajna@ng-slo.si.
In še to: razstavljene grafike so izvirno Rembrandtovo delo – razstavljeni odtisi so njegovi!
Tale grafika Starca, ki si z dlanjo zastira oči bo stara 400 let, pa se zdi še vedno tako sveža kot na dan, ko je bila narejena. Ena mojih najljubših z razstave!
Rembrandt van Rijn (1606 – 1669) je verjetno začel jedkati pri devetnajstih ali dvajsetih letih, nekaj znanja je dobil pri svojih učiteljih (priprava in nanos zaščitne prevleke), ostalo pa se je naučil s preučevanjem primerov in predvsem s poskušanjem. Med temi zgodnejšimi motivi je moč najti prizore iz Svetega pisma.
Rembrandt je kmalu ugotovil, da lahko z grafiko dobro zasluži. Prednost grafike v primerjavi s sliko je, da so lažje prenosljive, saj gre običajno za manjši format, in seveda z eno matrico lahko natisneš več grafičnih listov, kar pomeni, da privarčuješ pri materialu. Zato so njegove grafike hitro zakrožile po Evropi in ker je šlo za izredno kvalitetno delo, so pričale o umetnikovem mojstrstvu.
Na razstavi Rembrandt: Grafike največjega starega mojstra je moč videti grafike v tehniki jedkanica. Za kaj gre? Čisto enostavno rečeno: v kovinsko ploščo, premazano s plastjo smole, bitumna in voska, se z jedkalno iglo izpraska motiv, ki se ga nato jedka (ploščo se potopi v solno kislino in na tak način poglobi linije, ki so bile izpraskane), sledi odstranitev zaščitne plasti in čiščenje matrice. V izjedkane linije se nanese barvo iz terpentina, saj in olja, nato pa ploščo odtisne na navlažen list. Na razstavi je razvidno, da ni uporabljal le papirja, ampak tudi eksperimentiral s pergamentom, eksperimentiral pa je tudi s suho iglo.
Zanimivo je, da je bil Nizozemec tudi strasten zbiratelj grafike. Tako je na dražbah kupoval Albume grafik ali pa posamične grafike Rafaela, Albrechta Dürerja in drugih je rad kupoval na dražbah in zanje brez problema porabil na kupe denarja.
Razstava je razdeljena na 10 delov, kjer se od uvoda sprehodimo do značilnega chiarascura, krajine in vrhuncev do Rembrandtovega vpliva na slovenske umetnike (Ivana Kobilca, Ferdo Vesel, Gabrijel Stupica, Zoran Mušič), kar je sijajno pripravil kustos Michel Mohor.
Soavtor razstave Michel Mohor vodi skupino po razstavi.
Grafike so pripotovale iz amsterdamskega Muzeja Rembrandtova hiša in so izredno občutljive na svetlobo. Na ogled je 43 mojstrovih del (končno število njegovih grafik je ocenjeno na malenkost manj kot 300), narejenih v tehniki jedkanica in suha igla, dve matrici, omenim pa lahko tudi dela njegovih naslednikov, saj so bile njegove grafike že precej zgodaj vir navdiha, in sodobnikov (James Abbott McNeil Whistler, Pablo Picasso).
Jedkana matrica: pet študij Saskijine in drugih glav, baker, 1636.
Morda še beseda ali dve o naboru motivov, ki so res raznovrstni: od značilnih avtoportretov, motivov iz vsakdanjega življenja in krajin do prizorov iz Svetega pisma in tronijev (tronie (v ednini) pomeni doprsno upodobitev pogosto anonimnih oseb, ki večinoma odražajo različna razpoloženja). Lepo pa je prikazano tudi umetnikovo napredovanje v tehniki: od prvih precej negotovih poskusov do samozavestne in mojstrske poteze.
Poglejmo nekaj najbolj zanimivih del:
Ena najbolj zanimivih grafik je gotovo Avtoportret s košatimi lasmi (ok. 1631). Umeščamo jo v čas, ko se je zanimal za različne čustvene izraze, na tem troniju je moč opaziti bolečino na njegovem obrazu. Rembrandt je prva oseba v zgodovini, ki jo lahko spremljamo skozi različna obdobja njegovega življenja.
Umetnikova dela se običajno odlikujejo po izredno pretanjenem občutku za svetlobo in senco, italijansko chiaroscuro. Z uporabo kontrasta je ustvaril dramatičnost in pozornost tistega, ki gleda, usmeril na glavni prizor. Chiaroscuro je uporabil tudi pri Avtoportretu s kapo in šalom (1633), kjer se je namenoma obrnil stran od vira svetlobe. To je tudi prvi signirani in datirani avtoportret.
Omenimo tudi Avtoportret s čepico, ki je datiran v leto 1642. To je bilo obdobje, ko je končal svojo znamenito sliko Nočna straža, že mesec kasneje je umrla njegova ljubljena žena Saskia, sledi huda finančna kriza. V tem obdobju je nato slik manj, več pa je jedkanic. Spremenilo se je tudi vzdušje v njegovih delih: zasledimo mračno razpoloženje. Rembrandt se je upodobil tako kot je videl samega sebe. Njegovi avtoportreti kažejo razvoj od negotovega mladeniča, prek elegantnega in zelo uspešnega portretista iz 1630-ih, do težkih izpovednih podob iz njegovega zadnjega obdobja.
Razstava bo na ogled do 30. julija 2023.
Za konec pa še prijazno opozorilo: zaradi občutljivosti in izjemnosti grafik na razstavi veljajo posebna pravila. V prostoru je lahko le 40 oseb (20 v organizirani skupini, 20 individualno), ohranjati je treba primerno razdaljo pred deli in absolutno so prepovedane torbe, večje od formata A5 in seveda nahrbtniki.
Komentarji