Mihael Stroj: Portret Luize Pesjak

 

Narava se počasi prebuja in pomlad je že skoraj tu! Pravijo, da je cvet okras narave, zato bom današnji članek namenila – cvetju! Krasen šopek cvetja ima v naročju dama po imenu Luiza Pesjak.

Mihael Stroj, Luiza Pesjak, pred 1848, olje na platnu, Narodna galerija. Vir: spletna stran Narodne galerije

Luiza Pesjak (1828 – 1898) je bila rojena kot Luiza Crobath, dr. Blažu Crobathu in madame Josipini Brugnak, Poljakinji. Oče je bil advokat in svoje pripravništvo je pri njem opravljal sam France Prešeren. Prešeren je Luizo menda poučeval angleščino, latinščino in zgodovino. Luiza je bila tudi sicer zelo izobražena mlada ženska, tekoče je govorila še nemško, italijansko, češko in francosko. Že kot deklica je spoznala Emila Korytka, materinega rojaka, ki je bil zaradi svojega delovanja v poljskem narodnem gibanju izgnan iz svoje domovine (Korytko se je nato povezal s slovenskimi rodoljubi), pa tudi Stanka Vraza, pripadnika ilirskega gibanja. Menda je bila stara 12 let, ko je napisala svojo prvo pesem, bolj resno pa je pričela pesniti tri leta kasneje.

Zanimiv preobrat se je zgodil v 60. letih 19. stoletja, ko je Luiza svojim petim hčeram[1] poiskala učitelja slovenskega jezika (sama namreč ni dobro govorila slovensko, lahko bi rekli, da je "tolkla" ljubljansko slovenščino) in je v času prebujanja slovenske nacionalne zavesti želela svojim hčeram omogočiti dobro mesto v slovenski družbi. V tem času so se zvrstile objave njenih slovenskih pesmi v različnih časopisih in revijah, kot so Novice, Slovenski glasnik in drugi, začela pa je tudi prevajati dela naših pesnikov iz slovenskega v nemški jezik. Luiza Pesjak se je torej v naš prostor zapisala kot pesnica, prevajalka in pisateljica.[2]

Detajl.

Tako, zdaj ko smo izvedeli nekaj o Luizi Pesjak, pa si poglejmo njen portret, ki visi v Narodni galeriji v Ljubljani. Bidermajerski slikar Mihael Stroj je damo naslikal v njeni slavnostni obleki: opazimo snežno belo barvo in kratke nagubane rokave, vendar pa ne gre za poročni portret. Strokovnjaki to delo namreč datirajo v čas pred poroko s Simonom Pesjakom, torej pred leto 1848. V rokah drži monokel (morda namig na to, da se odpravlja v gledališče ali v opero). Z ramen ji je zdrsnilo mehko modro ogrinjalo, obrobljeno z belim krznom. Dama ima na sebi kar nekaj nakita, opazimo prstan, uhane in krasno broško, v laseh pa modri nakit, ki ima svoj odmev v modrini ogrinjala. Četudi nas mojstrov slog in način, kako elegantno posveti svojo pozornost detajlom ter kako občutljivo pristopi k upodabljanju predmetov in tkanin, navdušita, smo vseeno malo skeptični do njegove prezentacije anatomije. Rameni gospe Pesjak se zdita anatomsko nepravilni. A vse to je bilo takrat modno in meščanstvo je od mojstrov tudi pričakovalo, da bodo portrete delali na tak način.

 

 

Detajli. 

Madame Pesjak zre v nas z nekakšno melanholijo, ki skorajda obvladuje našo pozornost. Vseeno pa si ne moremo kaj, da se ne bi zazrli v pisano cvetje v njenem naročju. V oči nam padeta svetlordeča gorenjska nageljna, ki ju prepoznamo po značilnih belih krivčkih v sredini. V šopku je poleg gorenjskih nageljnov še drugo cvetje: rezeda, ki je nežno dišeče, a po videzu dokaj neopazno cvetje, roženkravt, ki doda zeleno osnovo šopku, prepoznamo lahko vrtnice – nekateri cvetovi se šele odpirajo – in še več nageljnov (temnovijolični in svetlorožnat cvet). Zdi se, da so meščani imeli takšne šopke precej radi, saj so jih spominjali na podeželje in torej na narod, ki so mu pripadali (krepitev narodne zavesti!).

Na nek način se ta portret lahko zdi tudi napoved tega, kar je Luiza Pesjak postala kasneje v svojem življenju – pomembna osebnost v naših kulturnih krogih. 

Gorenjski nageljni, ki so postali svojevrsten slovenski simbol, se morda lahko zdijo kot daljnovidna napoved: Luiza Pesjak je namreč napisala libreto za prvo slovensko opero Gorenjski slavček, ki jo je uglasbil Anton Foerster (izvedba je bila leta 1872).

Pri pisanju sem se med drugim naslonila na krasno knjigo Cvetje in ženske. Priporočam v branje!

---

[1] Dvajsetletna Luiza se je poročila s kar 12 let starejšim Simonom Pesjakom, bogatim dedičem. Ko je družina Pesjak nato bankrotirala, so bile njune hčere že tako odrasle, da so lahko podpirale svoja starša. Najstarejša hči Helena je recimo postala priznana operna pevka. Luiza je na stara leta  kljub vsemu menda tolkla hudo revščino, zato se je morala znajti: dijakom je oddajala sobe v svojem stanovanju. Vrsto let je bila umaknjena v zasebnost, zato je javnost kar nekako spregledala to, da je 1. marca 1898 umrla.

[2] Beatin dnevnik (1877) velja za njeno osrednje delo in če bi izšlo tistega leta kot je bilo napisano (izšlo je leta 1887), bi bil to prvi slovenski ženski roman oziroma kot ugotavljajo v zadnjih letih, gre za prvi primerek slovenskega dnevniškega romana sploh. Bila je prva pri nas, ki je prevajala pravljice bratov Grimm.