Preskoči na glavno vsebino

Družina je vse (Frida Kahlo)

  O Fridi Kahlo smo že govorili (KLIK za članek Vse barve Fride Kahlo!), danes pa si bomo ogledali dve njeni sliki in ju tudi primerjali med seboj. Sliko Moji stari starši, moji starši in jaz je naslikala leta 1936, Družinski portret pa je njeno nedokončano delo, za katerega izvemo iz fotografske dokumentacije, da ga je delala v letih 1949 in 1950. Zakaj se je vračala k motivu družine?

V času, ko je delala na sliki Moji stari starši, moji starši in jaz je Frida doživela že veliko razočaranj: izvedela je, da jo je mož Diego Rivera prevaral z njeno sestro, doživela pa je tudi že dva splava in spoznala, da nikoli ne bo mogla imeti otrok. Z Diegom sta se sporazumno odločila, da bosta živela ločeno in da bosta videvala druge ljudi.

Frida Kahlo, Moji stari starši, moji starši in jaz, 1936, olje in tempera na cinkovi plošči. Slika je na ogled v Muzeju moderne umetnosti.

Naš pogled na sliki najprej pritegne Frida, ki se je upodobila kot majhna deklica. Stoji v sredini bivalnega kompleksa, ki je naslikan kot miniatura. Takoj ga lahko prepoznamo kot Modro hišo, to je družinska hiša družine Kahlo. V tej hiši sta, po tem, ko sta se ponovno našla, živela tudi Frida in Diego. Bivalni prostori so v skladu s tedanjim časom grajeni okoli vrta. Na vrtu vidimo drevo, če pogledamo bolj natančno, bomo pred njim opazili tudi nenavadno oblikovan kamen-spomenik z luknjo v sredi. Gre za azteški žrtveni kamen. Okoli drevesa se vije pot, ki spomni na obliko maternice, na levi strani ob hiši prepoznamo jajčece in spermij. V prihodnjih vrsticah bom opozorila, zakaj je to pomembno.

Starša, ki sta postavljena nad Frido, sta predstavljena kot večna ženin in nevesta. Mali Fridi s svojo bližino nudita oporo. Mama Matilde je umrla štiri leta pred nastankom te slike, zato jo je slikarka naslikala z glavo v nebesih, oče Guillermo pa je bil v tem času še živ. Mamo je naslikala nosečo in to bitje pod njenim srcem je še ne rojena Frida. Čeprav si je bila s celotno družino blizu, pa si je bila Frida z očetom najbližje in zato ni naključje, da sta naslikana bližje en drugemu. Guillermo je bil ta, ki jo je navdušil za umetnost.

Poročna fotografija Fridinih staršev, ki je služila kot navdih za njun portret na sliki Moji stari starši, moji starši in jaz.

Wilhelm Kahlo, kot je bilo ime očetu preden se je preimenoval v Guillermo, se je kmalu po prihodu v Mehiko pričel zanimati za fotografijo in je postal fotograf arhitekture (javna, industrijska arhitektura, notranji prostori, zunanjščina). K temu ga je spodbujala tudi njegova žena Matilde, saj se je tudi njen oče ukvarjal s podobnimi stvarmi. Frida je bila že od rojstva povezana z umetnostjo, saj je postala očetova pomočnica v ateljeju. Ni ju pa družila zgolj umetniška narava: Guillermo, ki je trpel za epileptičnimi napadi, je hčerko učil, kako premagati fizično bolečino, s katero se je spopadala že od otroštva. Ko je leta 1941 umrl, jo je to zelo prizadelo.

Na vrhu slike lebdijo na oblakih stari starši in spremljajo vnukinjo kot angeli varuhi. Fridina mehiška plat je postavljena na levo stran slike, kjer v ozadju vidimo puščavo, njena evropska pa je postavljena v bližino morja, kar lahko nakazuje pot, od koder je pripotoval njen oče, Nemec po rodu, in kjer onkraj Atlantika živijo njeni sorodniki. Slikarka v rokah drži rdeči trak, ki nas lahko spomni tudi na popkovino, in povezuje vse njene sorodnike. (Slika Dve Fridi, ki jo je slikarka naslikala čez tri leta, prikazuje dva avtoportreta, povezana s krvno žilo, ki lahko malo spominja na rdeči trak in zato tudi na sliko Moji stari starši, moji starši in jaz. To je Frida, ki je razdvojena med dve različni tradiciji in med dvoje pričakovanj, pa vendar, najsi ima še toliko različnih plati, ostaja ena sama in zvesta sama sebi.)

Frida Kahlo, Dve Fridi, 1939.

Zdi se, kot bi Frida s to sliko želela izbrisati vse slabo, kar je doživela do sedaj, in začeti vse na novo. V novem življenju bi jo čakal mož in otroci, ki bi jih lahko spočela (glej trenutek spočetja levo od hiše). Na veliko njenih slikah lahko zaslutimo hrepenenje po otrocih, a morda je prav na tej sliki to najbolj izpostavljeno. Vidimo, od kod prihaja njena dediščina in vidimo, da se z njo tudi konča. Frida nikoli ni imela svojih otrok.

 Pri 43. letih se je ponovno lotila tega motiva. To je bil čas, ko so se vrstile operacije na njeni hrbtenici in je zapadla v depresijo. V času okrevanja je poskušala dokončati sliko Družinski portret, vendar je nikoli ni. 

Frida Kahlo, Družinski portret, 1949-1950, olje na leseni podlagi. Slika je na ogled v Muzeju Fride Kahlo.

Tu je slika razdeljena na tri nivoje. Na najvišjem so zopet njeni stari starši, ki pa jih je tokrat obrnila drugače, saj sta na levi strani tokrat njena nemška stara starša, na desni pa njena mehiška. Tudi sicer je opaziti razliko s prejšnjimi portreti, tako tudi pri mami in očetu, ki sta naslikana na srednjem nivoju. Vsi so naslikani veliko bolj realistično (pa čeprav so povzeti po črnobelih fotografijah). Oba starša zdaj pripadata nebu. 

 

Frida Kahlo poskuša dokončati sliko Družinski portret.

Na spodnjem, zemeljskem delu, je upodobila samo sebe in svoje sestre Matilde, Adriano in Cristino. Na desni strani je morda želela naslikati svoje nečake ali pa svoji polsestri, ki ju je imel Guillermo Kahlo iz prvega zakona, vendar tega verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Levo od avtoportreta lahko opazimo tudi fetus, ki ga je pogosto vdelala v svoje slike in predstavlja morda , tako kot pri prejšnji sliki, njo samo. Tokrat je slikarka sebe naslikala direktno pod mamo Matilde in je edina v spodnji skupini, ki se z glavo dotika neba. Morda je slutila, da se jim bo kmalu pridružila (to se je nato zgodilo leta 1954). Četudi je slika nedokončana, je jasno razvidno, da ni naslikala samo družinskih vezi, ampak tudi čustvene vezi.

V Fridinih slikah se pogosto kažejo nekakšne dvojnosti, razpetosti in po mojem mnenju je ravno to tisto, kar naredi raziskovanje njenega opusa zanimivo. Skoraj vedno pa (kadar ne gre za portrete naročnikov) lahko na delih prepoznamo tudi dogodke iz njenega življenja in njene občutke. Fridine slike so njeno življenje. 

Komentarji

Oseba Unknown sporoča …
Kaja, spet odličen članek, z zanimanjem sem ga prebrala! Res lepo razlagaš slike ter vodiš po njih in po življenjih njihovih avtorjev tako, da doživljam vse kot pravo potovanje, polno novih detajlov in spozanj!
Oseba GledalKaja sporoča …
Najlepša hvala za pohvalo, sem je neizmerno vesela 😊
Oseba Unknown sporoča …
Ja kok svari imaš ti naštudiranih. Vedno izbrskaš neko nepoznano zanimivost. Zelo se potrudiš in to se zazna v tekstih. Lepo.
Oseba GledalKaja sporoča …
HVALA!🙏🙏

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...

Leonardova Zadnja večerja

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno  [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...

Loščika in ilustracije

 Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...

Ivana Kobilca in pariški Salon

V enem prvih prispevkov  smo govorili o Kobilčini sliki Poletje . Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat.  Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih zna...

Razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v Narodni galeriji

  Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še.  [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...

Nismo poslednji! Dachauska izkušnja Zorana Mušiča

Letos mineva 75 let odkar so Američani osvobodili ujetnike taborišča Dachau. Med njimi je bil Slovenec Zoran Mušič, ki je tam preživel kar šest mesecev. Spada med naše najpomembnejše slikarje in je s svojimi cikli Konjičkov, kraških in dalmatinskih motivov zaslovel tudi širše. Najbolj znan pa je morda prav njegov cikel slik  Nismo poslednji . Mušič je v taborišču delal kot strugar v tovarni orožja. Umetniško znanje diplomiranega slikarja so hitro prepoznali nemški stražarji, ki jih je Mušič portretiral, po fotografijah pa je naredil tudi portrete njihovih deklet in žena. Po njegovem pričevanju naj bi ga za dobro opravljeno delo kdaj pa kdaj nagradili s piščančjim bedrom. Mušič ni bil edini tak primer, čigar nadarjenost so prepoznali stražarji: izpričano je, da so naročali risbe in slike pri slikarju in profesorju Aldu Carpi, ki je bil deportiranec v Gusnu. Naročali so družinske portrete in italijanske krajine, ki jih je slikal po spominu. Carpi je esesovcem želel naslikati taborišč...

Ivana Kobilca: Poletje

Slika Poletje je gotovo ena najlepših in najpomembnejših slik v slovenski zgodovini. Visi v Narodni galeriji in je glavni izmed razlogov, zakaj Slovenci najraje obiščemo prav Ravnikarjev del galerije, kjer so razstavljena dela 19. in 20. stoletja. Ljubljančanka Ivana Kobilca je bila svetovljanka, a med kraji, ki jih je imela najraje, je bila gorenjska vas Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic (tudi Škofič) je bila doma z Britofa pri Podbrezjah in slikarka se je z veseljem vračala sem tudi med večletnim bivanjem v tujini. Leta 1889 je prav v tem kraju pričela slikati sliko Poletje , dokončala pa jo je naslednje leto.  Ivana Kobilca, Poletje , 1889-1890, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije Kot je znano, si je pri delu pomagala s fotografijo. Ni pa bila edina, ki je to počela: slikarji so si v tem času pomagali s fotografijo, ki je pričela nadomeščati skice. Naredila je kar nekaj fotografij in vidimo lahko, da se v marsičem razlikujejo od končne slike: zdi se, da je iz...

Najlepša Rafaelova Madona

  Vse od konca 18. stoletja sliko  spremljajo  nenavadna doživetja. Veliko tistih, ki so si sliko ogledali, je doživelo nekakšne religiozne ekstaze, podobne Stendhalovemu sindromu. To je pomembno zaznamovalo tudi nemško romantiko v 19. stoletju. Rafael, Sikstinska Madona, 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mojstrov v Dresdnu.  Nemci so si v zadnjih desetletjih 18. stoletja delo razlagali kot Rafaelovo vizijo: odprla so se nebesa in prikazala se mu je Marija. Najprej nas prevzame podoba Marije, ki v naročju drži Dete. Njen obraz je sicer mil, vendar pa nam njen izraz odkriva nekaj neopisljivega. Jezuščkov izraz je odmev njenega izraza. Več strokovnjakov se je v preteklosti trudilo razvozlati ta pomen, vendar še nismo dobili nekega končnega odgovora. Morda gre za grozo ob spoznanju, kakšno trpljenje čaka Jezusa, ko bo odrasel. Rafael, Sikstinska Madona (detajl), 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mo...