O Fridi Kahlo smo že govorili (KLIK za članek Vse barve Fride Kahlo!), danes pa si bomo ogledali dve njeni sliki in ju tudi primerjali med seboj. Sliko Moji stari starši, moji starši in jaz je naslikala leta 1936, Družinski portret pa je njeno nedokončano delo, za katerega izvemo iz fotografske dokumentacije, da ga je delala v letih 1949 in 1950. Zakaj se je vračala k motivu družine?
V času, ko je delala na sliki Moji
stari starši, moji starši in jaz je Frida doživela že veliko razočaranj:
izvedela je, da jo je mož Diego Rivera prevaral z njeno sestro, doživela pa je
tudi že dva splava in spoznala, da nikoli ne bo mogla imeti otrok. Z Diegom sta
se sporazumno odločila, da bosta živela ločeno in da bosta videvala druge
ljudi.
Frida Kahlo, Moji stari starši, moji starši in jaz, 1936, olje in tempera na cinkovi plošči. Slika je na ogled v Muzeju moderne umetnosti.
Naš pogled na sliki najprej
pritegne Frida, ki se je upodobila kot majhna deklica. Stoji v sredini bivalnega
kompleksa, ki je naslikan kot miniatura. Takoj ga lahko prepoznamo kot Modro
hišo, to je družinska hiša družine Kahlo. V tej hiši sta, po tem, ko sta se
ponovno našla, živela tudi Frida in Diego. Bivalni prostori so v skladu s
tedanjim časom grajeni okoli vrta. Na vrtu vidimo drevo, če pogledamo bolj
natančno, bomo pred njim opazili tudi nenavadno oblikovan kamen-spomenik z luknjo v
sredi. Gre za azteški žrtveni kamen. Okoli drevesa se vije pot, ki spomni na
obliko maternice, na levi strani ob hiši prepoznamo jajčece in spermij. V prihodnjih
vrsticah bom opozorila, zakaj je to pomembno.
Starša, ki sta postavljena nad Frido, sta predstavljena kot večna ženin in nevesta. Mali Fridi s svojo bližino nudita oporo. Mama Matilde je umrla štiri leta pred nastankom te slike, zato jo je slikarka naslikala z glavo v nebesih, oče Guillermo pa je bil v tem času še živ. Mamo je naslikala nosečo in to bitje pod njenim srcem je še ne rojena Frida. Čeprav si je bila s celotno družino blizu, pa si je bila Frida z očetom najbližje in zato ni naključje, da sta naslikana bližje en drugemu. Guillermo je bil ta, ki jo je navdušil za umetnost.
Poročna fotografija Fridinih staršev, ki je služila kot navdih za njun portret na sliki Moji stari starši, moji starši in jaz.
Wilhelm
Kahlo, kot je bilo ime očetu preden se je preimenoval v Guillermo, se je kmalu
po prihodu v Mehiko pričel zanimati za fotografijo in je postal fotograf
arhitekture (javna, industrijska arhitektura, notranji prostori, zunanjščina).
K temu ga je spodbujala tudi njegova žena Matilde, saj se je tudi njen oče
ukvarjal s podobnimi stvarmi. Frida je bila že od rojstva povezana z umetnostjo,
saj je postala očetova pomočnica v ateljeju. Ni ju pa družila zgolj umetniška
narava: Guillermo, ki je trpel za epileptičnimi napadi, je hčerko učil, kako
premagati fizično bolečino, s katero se je spopadala že od otroštva. Ko je leta
1941 umrl, jo je to zelo prizadelo.
Na vrhu slike lebdijo na oblakih stari starši in spremljajo vnukinjo kot angeli varuhi. Fridina mehiška plat je postavljena na levo stran slike, kjer v ozadju vidimo puščavo, njena evropska pa je postavljena v bližino morja, kar lahko nakazuje pot, od koder je pripotoval njen oče, Nemec po rodu, in kjer onkraj Atlantika živijo njeni sorodniki. Slikarka v rokah drži rdeči trak, ki nas lahko spomni tudi na popkovino, in povezuje vse njene sorodnike. (Slika Dve Fridi, ki jo je slikarka naslikala čez tri leta, prikazuje dva avtoportreta, povezana s krvno žilo, ki lahko malo spominja na rdeči trak in zato tudi na sliko Moji stari starši, moji starši in jaz. To je Frida, ki je razdvojena med dve različni tradiciji in med dvoje pričakovanj, pa vendar, najsi ima še toliko različnih plati, ostaja ena sama in zvesta sama sebi.)
Frida Kahlo, Dve Fridi, 1939.
Zdi se, kot bi Frida s to
sliko želela izbrisati vse slabo, kar je doživela do sedaj, in začeti vse na
novo. V novem življenju bi jo čakal mož in otroci, ki bi jih lahko spočela
(glej trenutek spočetja levo od hiše). Na veliko njenih slikah lahko zaslutimo
hrepenenje po otrocih, a morda je prav na tej sliki to najbolj izpostavljeno.
Vidimo, od kod prihaja njena dediščina in vidimo, da se z njo tudi konča.
Frida nikoli ni imela svojih otrok.
Pri 43. letih se je ponovno lotila tega motiva. To je bil čas, ko so se vrstile operacije na njeni hrbtenici in je zapadla v depresijo. V času okrevanja je poskušala dokončati sliko Družinski portret, vendar je nikoli ni.
Frida Kahlo, Družinski portret, 1949-1950, olje na leseni podlagi. Slika je na ogled v Muzeju Fride Kahlo.
Tu je slika razdeljena na
tri nivoje. Na najvišjem so zopet njeni stari starši, ki pa jih je tokrat
obrnila drugače, saj sta na levi strani tokrat njena nemška stara starša, na
desni pa njena mehiška. Tudi sicer je opaziti razliko s prejšnjimi portreti, tako
tudi pri mami in očetu, ki sta naslikana na srednjem nivoju. Vsi so naslikani
veliko bolj realistično (pa čeprav so povzeti po črnobelih fotografijah). Oba starša
zdaj pripadata nebu.
Frida Kahlo poskuša dokončati sliko Družinski portret.
Na spodnjem, zemeljskem
delu, je upodobila samo sebe in svoje sestre Matilde,
Adriano in Cristino. Na desni strani je morda
želela naslikati svoje nečake ali pa svoji polsestri, ki ju je imel Guillermo
Kahlo iz prvega zakona, vendar tega verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Levo od
avtoportreta lahko opazimo tudi fetus, ki ga je pogosto vdelala v svoje slike
in predstavlja morda , tako kot pri prejšnji sliki, njo samo. Tokrat je slikarka sebe
naslikala direktno pod mamo Matilde in je edina v spodnji skupini, ki se z
glavo dotika neba. Morda je slutila, da se jim bo kmalu pridružila (to se je
nato zgodilo leta 1954). Četudi je slika nedokončana, je jasno razvidno, da ni
naslikala samo družinskih vezi, ampak tudi čustvene vezi.
V Fridinih slikah se pogosto kažejo nekakšne dvojnosti, razpetosti in po mojem mnenju je ravno to tisto, kar naredi raziskovanje njenega opusa zanimivo. Skoraj vedno pa (kadar ne gre za portrete naročnikov) lahko na delih prepoznamo tudi dogodke iz njenega življenja in njene občutke. Fridine slike so njeno življenje.
Komentarji