Vse od konca 18. stoletja sliko spremljajo nenavadna doživetja. Veliko tistih, ki so si sliko ogledali, je doživelo nekakšne religiozne ekstaze, podobne Stendhalovemu sindromu. To je pomembno zaznamovalo tudi nemško romantiko v 19. stoletju.
 |
Rafael, Sikstinska Madona, 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mojstrov v Dresdnu.
Nemci so si v zadnjih desetletjih 18. stoletja delo razlagali kot Rafaelovo vizijo: odprla so se nebesa in prikazala se mu je Marija. Najprej nas prevzame podoba Marije, ki v naročju drži Dete. Njen obraz je sicer mil, vendar pa nam njen izraz odkriva nekaj neopisljivega. Jezuščkov izraz je odmev njenega izraza. Več strokovnjakov se je v preteklosti trudilo razvozlati ta pomen, vendar še nismo dobili nekega končnega odgovora. Morda gre za grozo ob spoznanju, kakšno trpljenje čaka Jezusa, ko bo odrasel.
 |
Rafael, Sikstinska Madona (detajl), 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mojstrov v Dresdnu.
Levo in desno od Marije, ki drži Dete v naročju, sta postavljeni dve figuri: moška in ženska. Levo po atributu papeški tiari prepoznamo papeža Siksta II., ki je živel v 3. stoletju. Je mučenik, saj ga je rimski cesar Valerijan dal obglaviti skupaj s še sedmimi diakoni. Desno prepoznamo po stolpu, delno skritem za zeleno zaveso, sveto Barbaro, ki je v 3. stoletju prav tako umrla mučenške smrti. Svetniška legenda govori o tem, da jo je imel njen oče (ki je bil pogan) zaprto v stolpu, da bi jo obvaroval zunanjega sveta. Skrivaj je postala kristjanka in v trenutku, ko jo je oče zaradi tega želel kaznovati s smrtjo, je kot odgovor na njeno molitev v zidu stolpa nastala luknja, ona pa je bila čudežno prenesena v gorsko sotesko. Po mnogih čudežih jo je oče zopet našel in ji odsekal glavo. Za kazen ga je zadela strela. Relikvije svetnice so ohranjene v cerkvi svetega Siksta.
Naročnik slike je bil papež Julij II., ki se je dal portretirati kot sveti Sikst, ki je bil zavetnik družine Della Rovere (to je družina, ki ji je Julij II. pripadal). Podoba Siksta hkrati aludira na spomin papeža Siksta IV., ustanovitelja vatikanskega arhiva in naročnika Sikstinske kapele, ki je bil tudi Julijev stric. Sliko je namenil za glavni oltar benediktinske opatijske svetega Siksta v Piacenzi, vendar pa je danes v Dresdnu.
Seveda pa ne moremo mimo tega, da ne bi omenili spodnjega dela slike, ki je zagotovo eden najbolj prepoznavnih motivov renesančnega slikarstva. Če velja Leonardova Mona Lisa za najbolj znano sliko vseh časov, sta majhna kerubina na Rafaelovi sliki najbolj nepozaben delček slike v svetovni umetnosti. Dve varianti obstajata glede tega, kje je mojster našel modela. Ena pravi, da naj bi dva otročička prišlav Rafaelov atelje ter si ogledovala njegovo delo, spet druga pa pravi, da ju je videl, ko sta gledala skozi izložbeno okno pekarne. Njun zamišljen in hkrati hudomušen izraz je slikarja tako očaral, da ju je naslikal točno tako kot ju je videl. V sliko vizije vnašata nekaj svežega in novega. Zdi se kot da komaj čakata, da bosta prosta svojih dolžnosti, da se bosta lahko šla igrat.
 |
Rafael, Sikstinska Madona (detajl), 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mojstrov v Dresdnu.
Leta 1754 je sliko kupil kralj
Avgust III. Poljski za dvanajst tisoč frankov. Nad njo je bil tako navdušen, da
je v svoji palači v Dresdnu celo umaknil svoj prestol vstran in se je sliko na
steni lahko boljše videlo. Umetnost res dviga duha k višku!
Sikstinska Madona je zadnja slika, ki jo je v celoti naslikal Rafael sam. Kot bomo videli v enem prihodnjih člankov, so na Rafaelovih slikah delali tudi njegovi učenci.
Komentarji
Marijin izraz je zanimiv.