Slika Poletje je gotovo ena najlepših in najpomembnejših slik v slovenski zgodovini. Visi v Narodni galeriji in je glavni izmed razlogov, zakaj Slovenci najraje obiščemo prav Ravnikarjev del galerije, kjer so razstavljena dela 19. in 20. stoletja.
Ljubljančanka Ivana Kobilca je bila svetovljanka, a med kraji, ki jih je imela najraje, je bila gorenjska vas Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic (tudi Škofič) je bila doma z Britofa pri Podbrezjah in slikarka se je z veseljem vračala sem tudi med večletnim bivanjem v tujini. Leta 1889 je prav v tem kraju pričela slikati sliko Poletje, dokončala pa jo je naslednje leto.
 |
Ivana Kobilca, Poletje, 1889-1890, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije |
Kot je znano, si je pri delu pomagala
s fotografijo. Ni pa bila edina, ki je to počela: slikarji so si v tem času
pomagali s fotografijo, ki je pričela nadomeščati skice. Naredila je kar nekaj
fotografij in vidimo lahko, da se v marsičem razlikujejo od končne slike: zdi
se, da je izbrala različne elemente iz njih in jih vdelala v sliko.
 |
Vir: spletna stran Narodne galerije |
Kdo so upodobljenci? Glavni model je
bila mlajša sestra Frančiška (klicali so jo Fani), ob njej sta bratranec Janezek
in sestrična Katrca. Znana je žalostna usoda malega bratranca: deset je bil
star, ko je vanj udarila strela in je umrl zaradi posledic. V ozadju stojita
vaška fantiča, verjetno soseda. Kobilca je ves čas svojega življenja pisala
pisma družinskim članom in v enem izmed pisem je zapisala, kako je slika
nastajala: »Vse polno otrok se je gnetlo okrog mene, ko sem delala, pa so
kritizirali: »Sedaj pa ni prav naredila! Boš videl, da bo popravila!««
Slika pomeni prelomnico v Kobilčinem
ustvarjanju. Ko jo je naredila, je živela in ustvarjala v mestu Münchnu, ki je bilo eno evropskih umetniških in kulturnih prestolnic. Vsi tamkajšnji umetniki so
ustvarjali slike v večinoma temnem koloritu in v svojih ateljejih. Pod vplivom
nemškega slikarja Fritza Von Uhdeja, ki so ga občudovali tudi Rihard Jakopič in
ostali naši impresionisti, in francoskega slikarja Julesa Bastien-Lepagea, se
je iz ateljeja premaknila na prosto. Barve so postale svetle, veliko je
zelenkastega in modrikastega kolorita.
Poletje lahko primerjamo s sliko Kofetarica, ki je značilni primer münchenskega načina slikanja, in razlika nam bo takoj jasna. Potrebno pa je imeti v mislih, da čeprav je delala na prostem, je Poletje dokončala v ateljeju, in tudi zaradi tega dejstva tu še ne moremo govoriti o impresionizmu.
Fritz von Uhde je bil menda tudi tisti, ki je
Kobilci predlagal, naj Poletje leta
1891 pošlje na pariški Salon. Ta se je prirejal le enkrat letno in je pomenil
standard francoskega slikarstva. Umetniki so svoja dela lahko v Salonu
razstavljali le, če jih je odobrila žirija Akademije, ki pa so ji takrat
očitali staromodne poglede na umetnost. Med 951 slikami je žirija izbrala Poletje. Predsednik žirije Pierre Puvis
de Chavannes, ki je postal njen zelo dober prijatelj, jo je imenovali za
pridruženo članico Salona. To ji je prineslo pravico do razstavljanja ene
slike, ne da bi o njej razsojala žirija. Izbrala je Likarice. Domače časopisje je s ponosom poročalo o njenem dosežku.
Ivana Kobilca, Likarice, 1891, olje na platnu. Vir:
spletna stran Narodne galerije
Sliko Poletje je darovala današnji Narodni galeriji, pred tem pa jo je razstavila še v Berlinu, Pragi, Dresdnu in Sarajevu.
Slavnostna otvoritev edinega spomenika
Ivane Kobilce se je zgodila leta 2016. Mirsad Begić jo je upodobil staro 28
let, torej toliko, kot je bila stara, ko je pričela slikati svoje najbolj
znamenito delo Poletje. Kip stoji v Podbrezjah. Morda pa bi bil čas, da se
postavi spomenik tudi v njenem rojstnem mestu?
- Še več o Ivani najdete na naslednji povezavi:
- O Ivaninem nenavadnem ljubimcu Willyju Gretorju pa lahko preberete tu:
Komentarji